Pojdi na glavno vsebino

Albatros v tebi

Verjetno poznate znano pesem o albatrosu, ki se zdi neroden in omejen, ko taca po obali, medtem ko je veličasten v svojem letu. A oboje je enako pomembno.

Kadar vidimo sebe v svojih omejitvah, smo podobni albatrosu, ki se kot uboga zguba ziblje med skalami in peskom in je sebi težak in neustrezen. Take se počutimo, ko nam stvari ne gredo od rok, ko se življenje obrne drugače, kot smo želeli, ko je treba sprejeti ne, ki ga izreče ljubljena oseba, ko se sesuje velika sanja. Krila so povešena, težka in odveč. Nobenega razgleda ni, nobene lahkosti, a tudi nobenega zavedanja, da je albatros bitje, ki se le začasno ustavlja na tleh, zna pa se mogočno dvigati, sijajno in obvladano letati, se spuščati v morje hiter kot blisk po svojo ribo, živeti svojo drugo dimenzijo v popolni opremljenosti. Biti albatros pomeni imeti vse potrebno za življenje po svoji meri. Albatros na tleh ve, da pristajanje na kopnem v omejitvah dveh nerodnih nog ni ves njegov svet, ampak le potrebna postaja, da lahko spet in spet vzleti, mogočno zakrili in radostno, kraljevsko plove v svojem sinjem obilju.

Tudi mi bi se lahko naučili prehajati iz enega sveta v sebi v drugega brez dramatiziranja in obupovanja. Ko smo na tleh, smo še vedno albatrosi, ko smo v zraku, je važno vedeti, da je treba tudi pristajati in začutiti, kdaj je čas za mirovanje na sipini.

Ni važno, če se ste trenutno v zraku ali na sipini, važno je vedeti, da smo potrebni obojega in da smo sposobni obojega. Oboje smo, oboje je enako pomembno. Moč letenja se hrani od skromnega pristajanja, pristajanje pa je blagodejno, če imam v sebi svoj pretekli in bodoči let, morje, svetlobo in nebo v duši.

Vsem želim, da bi to poletje ljubili svoje življenje tako preprosto, skromno in veličastno, kot ga ljubi albatros.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...