Pojdi na glavno vsebino

Zrcalim se v tvoji trdnosti in obilju

Zrcalim se v tvoji trdnosti in obilju

Vsak od nas potrebuje stik s sočlovekom, ki je že razvil sposobnosti, ki si jih želimo razviti tudi sami.

Vsi pa lahko opažamo, kako malo je tega v življenju ljudi in kako tudi sami zanemarjamo odnose, ki so za nas najbolj navdihujoči.

Toda nihče ne napreduje sam in prav tako ne napreduje, če se druži samo z ljudmi, ki zmorejo isto, kar zmore sam, ali pa manj.

Zakaj? V trdnosti razvitejšega sočloveka se zrcalimo in zato v sebi ponazarjamo nevronsko in organsko doživljanje njegove moči odzivanja in obenem prebujamo spomin na vse, kar je naše in že obstaja. Izkušnje vere vase, ki smo jih že kdaj izpeljali, oživijo in se povežejo z doprinosom drugega. Zato se zdaj naša notranjost in naš organizem odzivata s povečano, dvojno močjo, Drugi nam je omogočil, da smo se premaknili iz umikanja pred stisko v dejavno, živo sodelovanje s svetom.

Vsi potrebujemo srečevanje koga, ki je opravil že več poti in nas lahko uči. Ne zato, da ga obožujemo ali mu zavidamo, ampak zato, ker stik z njim prebuja preobrazbo za več.

Način, da ugotovimo, bližina katerih ljudi je za nas nepogrešljiva, je občutek, ki ga imamo v srečanju z njimi in po njem. Če se počutimo sprejete in slišane, svobodne, obenem pa navdahnjene za nove korake in podprte, potem je ta oseba za nas življenjskega pomena. To si je včasih težko priznati iz vsaj treh razlogov: zaradi strahu, zaradi samoljubja in zaradi prevzetnosti.

Strah nas sili, da bežimo. Tako osebo se zelo bojimo izgubiti, zato jo lahko sprejmemo v svoje življenje le, če ob tem razvijamo tudi samostojnost in usposobljenost, da v primeru izgube najdemo pot do koga drugega, ki bo sicer drugače, a vedno na pravi način lahko podpiral naš razvoj. Strah lahko vodi tudi v odvisnost, osebo si skušamo prisvojiti samo zase, jo obvladati. A če se razvijamo v zrelosti, se strah zmanjša in se počutimo vedno bolj kos življenju.

Samoljubje nas sili v samozadostnost. Težko priznamo, da ima kdo tako velik vpliv na nas in da zmore iz nas priklicati veliko več kot mi sami. Če ne razvijamo skromnosti in hvaležnosti, iskrenega stika s pomembnim človekom ne vzdržimo. Lahko ga zapustimo, lahko napadamo in rušimo njegov ugled, lahko ga izsiljujemo z zahtevami, ki nimajo nič s pripravljenostjo na učenje. Lahko pa postopoma začutimo, da smo enakovredni v svoji drugačnosti in da je drža učenca polna veličine.

Drža žrtve nas sili, da bi ostajali v pomanjkanju, nesamostojni in vsega potrebni, in bi zato lahko izsiljevali svet, očitali in zahtevali poravnavo krivic. Sodelovanje z osebo, ki tega v nas ne podpira, je ključna možnost, da se vedno spet premaknemo iz zagrenjene pasivnosti v ljubezen do življenja. A tudi to ni lahko, če smo celo življenje gojili mučeniško napadalnost. Ta drža se zna spretni skriti pred odporom, da bi dragoceno osebo iskali, čeprav je razpoložljiva. Nočem motiti, v breme sem, nimam kaj pametnega pokazati … so najpogostejši stavki tega sprenevedanja.

Običajna stranpot je nenehno iskanje ljudi, ki so potrebni naše pomoči (tako si domišljamo), manj srečni in bolj ubogi. To se zdi plemenito, a preverjanje naših nagibov pove navadno še kaj drugega. Če v našem življenju prevladujejo stiki s tistimi, ki živijo slabše, deluje tu ego, ne velikodušnost.

Učitelj življenja, mentor, svetovalec … osebna rast brez tega ni možna, obenem pa je pot polna pasti, dokler ne srečamo pravih oseb. Ko jih najdemo, je to darilo življenja. Vsi veliki učitelji so imeli svoje velike učitelje in ti so imeli svoje. Vsi gremo naprej zato, ker je nekdo hodil pred nami in utiral pot za ceno velikih preizkušenj.

Lepo je vedeti, da so na svetu ljudje, ki na določenem področju znajo in zmorejo veliko več od nas. Lepo je vedeti, da smo lahko varni pred lažmi, izkoriščanjem in manipulacijo, če le stopimo v nekaj pravih odnosov.

Hvala življenju, ki nam ponuja vse to in vabljeni, da iščete.


Oznake: osebna rast svetovanje

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...