Pojdi na glavno vsebino

Zmerjanje in kaznovanje

Odrasli naše kulture pogosto ostro kritizirajo ali zmerjajo otroke inmlade. Pa tudi sebe in drug drugega, povsod, tiho ali glasno: s svojem srcu, doma, v šolah, na delu.

Naj se sramuje!

Pred otrokom se to naše nagnjenje pokaže posebno izrazito. Ko pride resnica na dan, naj grešnik trpi in naj se sramuje! To naj bi bilo vzgojno, to naj bi krepilo moralni čut. Ste prepričani, da vaša izkušnja to potrjuje?

Zastrašujoče izkušnje z resnico

Jaz zase vem, da mi je razkritje neprijetne resnice o sebi vedno mučno. Hvaležna sem človeku, ki mi jo pove tako, da obenem podpira mojo vero vase. Lahko mi je sicer težko ali celo zelo hudo, a da obenem čutim, kako me še vedno spremlja na skupni poti. Še me hoče. Vzdržati pogled nase, kot si nisem všeč, je hudo za vsakogar izmed nas. Večja je napaka, ki smo jo naredili, bolj boli videti, kako znamo biti »grdi«. Razkritje resnice vzljubimo, če ga spremlja doživetje objema, vrnjene časti in odpiranja prihodnosti. Iz srca si zaželimo narediti kaj boljšega in čistejšega.

Mislim, da predvsem otroku škodi, če so srečanja z resnico samo mučna. Od bolečin bomo potem vedno bežali, če v njih ni ničesar, kar prinaša tudi olajšanje. Če nas izkušnja nauči, da nas resnica z drugim zbliža, ji bomo začeli zaupati, drugače nam bo postala zastrašujoča. Otrok ne more vzljubiti resnice, če jo doživlja grozno, kot izgubo zavetja, kot razočaranje nad seboj, v katerem ostaja sam.

Kaj najdete dobrega v kaznovanju?

Kazen, ki jo poleg tega spremljajo trdo izražanje, posmehljiv nasmeh, objest odraslega, ki se počuti pravičnejši in upravičen do tega, da zviška sodi, izrazito ponižuje čut za pravico v otroku in mladem človeku. Osnovna pravičnost namreč govori, da smo ljudje vredni spoštovanja neglede na svoja dejanja, ker ostajamo ljudje. To velja za ravnanje z zaporniki, s kriminalci, z vsakim zločincem – v dolgih stoletjih ozaveščanja človekovih pravic smo v Evropi menda to dojeli, odpravili mučenje, smrtno kazen in sramotilne postopke (vsaj uradno …). Ugledni sodniki kot G. Ambrosio v Italiji objavljajo knjige o novem pristopi do kazni. Čas je, da zdaj to storimo tudi v sebi, vsak v svojem življenju. Za pravično družbo ni srednje poti: treba se je odpovedati poniževanju (sebe in drugega) v mislih, besedah in dejanjih.

Samo podpora dobrega gradi

Kako želite, da vas kritizirajo? Meni kritika pomaga, če je sicer jasna, a pospremljena z vero vame, z zaupanjem v dobro v meni. Če varuje in nagovarja moje častno jedro, doživljam, da me gradi. In če vidim, da se drugi skromno zaveda, da bo ob drugi priložnosti sam deležen upravičene kritike, ker smo vsi vedno zmotljivi do konca svojih dni, mi je lažje. Vedno bo prišel trenutek, ko bomo odkrili kaj nelepega v svojih dejanjih, v svojem značaju, v svoji preteklosti. Mnogim ljudem smo lahko naredili krivico ne da bi se zavedali. Že na prvem ovinku nas lahko čaka srečanje s kom, ki nas bo upravičeno kritiziral. Ko sami obsojamo, se je prav spomniti na to.

Pravičniška slast, kaznovani nagon

Kadar postane v nas potreba po kaznovanju in obsojanju nekaj, kar počnemo s pravičniško slastjo – in kadar vidimo, da kdo to počne - vedimo, da gre samo za rušenja in samoprevaro. Nismo glas pravice, nismo glas resnice, nikoli nismo to. V pridigarskem zanosu pozabljamo, da smo samo ljudje, ki ne vidijo svoje omejenosti. Nekaj nas sili, da ranimo, to je vse, in v tem ni nobene veličine.

Nekateri mislijo, da je nasilje samo fizično. Nad svojega brata lahko dvigam roko, a tudi glas, ki ubija. In tudi otrok je moj najmanjši brat.

Odpovedujmo se nasilju do sebe in drugih, odkrivajmo drugačne poti za sejanje dobrega. Od tega bomo vsi močnejši in nahranjeni v tem, kar nam omogoča, da smo dobri.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...