Pojdi na glavno vsebino

Zmaguj previdno

Pogosto se ljudje, ki so pretrpeli veliko krivic in pomanjkanja, zaženejo v boj za svojo pravico. Ker z uspešnostjo na tem področju nimajo nobenih izkušenj, se lahko zelo boleče poškodujejo. Še posebno to velja za ženske v finančnih težavah.

Večkrat slišim za dogodke, ki mi potrjujejo to opažanje: boj za pravico ni za naivne duše. Mnoge ženske, ki so jih večkrat prevarali (na primer glede imetja, dediščine, službe ...), se potem vržejo v bitko. Napačno so prepričane, da jim bo nakopičena jeza vlila moči in da nas zavest o krivici usposobi za spopad z močnejšim in spretnejšim nasprotnikom. Praviloma pa se taki podvigi zelo slabo končajo, sledita pa povečana zagrenjenost in ošibljenost. Upanje v bodočnost včasih dokončno upade in življenje žrtve zagrne vdanost, polna nemočne jeze na svet in usodo. Če menimo, da nam kaj pripada, potem je najprej treba dojeti, kaj nas je pripeljalo v prvo negativno izkušnjo. Zakaj smo napačno ocenile okoliščine? Kaj nas je slepilo? Ali smo res prepričane, da ta vzgib ne deluje več in da smo prerasle občutke, ki so nas pehali v napačno smer? Kako vemo, da se zdaj dovolj cenimo, da resnično ne tli v nas nagon, da bi se kaznovale, onemogočale, osmešile pred seboj? Kako vemo, da čutimo prevaro, da občutljivo zaznavamo zaveznike in tiste, ki pa so nezanesljivi? Kako vemo, da nas vodi zdrava intuicija, ne pa iluzija? Kako vemo, da si ne želimo škoditi? Ali delujemo brez sovraštva? Kajti če nas poganja sovraštvo, nas ljubezen do sebe ne bo podpirala. Vse to je treba premisliti in pretehtati. Važno je vedeti, da je ljubezen do sebe previdna, preudarna in da dobro presodi, kdaj je potrebno udarno naprej, kdaj pa je čas za čakanje in potrpežljivo pripravljanje. Lincoln je nekoč dejal (citiram po spominu), da najprej 23 ur brusi škarje in šele potem ureže, kar je nameraval urezati tisti dan. To se mi zdi dobra formula za uspešnost: ukrepajmo, ko bomo pripravljene, niti minuto prej. Stari lisjaki to dobro vedo, naivne ženske pa ne. Dobro je vedeti, da hitimo vedno zaradi strahu, da nam ne bo uspelo, zato skušamo prehiteti nesrečo, poraz ... Tekmujemo z usodo, ki se nam zdi nenaklonjena in nezanesljiva, zato hitimo brez prave vere vase in brez zaupanja v zmago svoje pravice.. Spoštovati svojo neizkušenost je dejanje resnice in temeljni kamen vere vase.. Prav je, da si priznamo svoj strah, svojo potrebo po zaveznikih, svojo privrženost samozatajevanju. Samo v popolni opremljenosti bomo dosegle preboj. Tvegajmo varno, tvegajmo kot ženske, ki znajo obvarovati svoje telo, dušo in srce, s tem pa tudi svoje imetje in svoje pravice.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...