Pojdi na glavno vsebino

Zlate razpoke v terapiji

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Zlate razpoke v terapiji

Na pošteni psihoterapiji pogosto doživimo hladen tuš, ki pa je blagodejen.

Večina ljudi v težavah začne s psihoterapijo (in se tega ne zaveda) v prepričanju, da bodo prišle na dan odgovornosti drugih in da bo dovolj to prepoznati in se bolje odzvati. Nekako vsi mislimo, da smo žrtve drugih, ki z nami ne znajo ali nočejo spoštljivo ravnati. Starši, partnerji, nadrejeni, sodelavci, otroci, svet ... Po eni strani se počutimo krive, neustrezne, po drugi zapostavljene, prezrte, jezne na življenje in na soljudi, ki nas ranijo.

A v bolečih zadevah je resnica o odgovornosti vedno porazdeljena na vse vpletene in občutiti, da tudi mi spravljamo druge v težave, je lahko kar pretresljivo. Ugotoviti, kako nas drugi ne razume in ne posluša, še nekako gre. Težje se je vživeti in dojeti, da tudi mi njega sploh ne razumemo in tudi ne poslušamo zares. A to je blagodejno odkritje. Zakaj? Če bi bil drugi odgovoren za vse, mi pa nič, bi ne imeli nobene možnosti, saj bi bilo vse v njegovih rokah. Če pa, kot je vedno res, imamo pri stvari veliko mi sami s svojim odzivom, potem se odpre prostor za svobodno odločanje in pot iz labirinta.

Rešilni odziv seveda ni, kot nekateri menijo, da prepoznam, kako je drugi strašen, in mu vrnem, kar dela. Del spoznanja gotovo tiči v tem, da prepoznamo izkoriščanje, nedostopnost ali nasilje v drugem. A to ni vse. Spoznati, da nas kaj boli, je le del zgodbe. Bistvena polovica dogajanja govori o tem, kako ga mi sami (že dalj časa) zaradi prizadetosti, značaja ali slabih izkušenj pogosto in globoko ranimo in rušimo most za srečanje. Dobra terapija razkrije našo odgovornost in s tem naše nove možnosti.

Ko dojamemo svoj vpliv na počutje drugega, lahko potem izberemo tudi drugačno držo, a ne zaradi podrejenosti, strahu, popustljivosti, krivde. Izberemo jo zaradi pravičnosti in jasnosti o tem, kako želimo delovati. Če potem do srečanja in poravnave ne pride, bomo mirni, ker smo vse speljali brez naboja in napadanja. Ostalo nam bo samospoštovanje in spoštovanje do drugega, ki hoče drugače.

Spoštovanje seveda ne pomeni, da rečem: »Pa bodi tak, kot hočeš, in ostani v svoji bedi.« Pomeni, da priznavam pravico drugega, da je spoštovan - in ne le vzvišeno toleriran - v svojih mejah in izbirah.

Uspešna terapija je tista, v kateri kopnijo zamere, obsojanje in kritičnost, naraščajo pa humanost, moč in spoštovanje do ljudi, ki nam ne dajo, kar bi radi. Naš svet se pomiri in zaživi, ko so naše odločitve skladne z notranjim zakonom, ki človeku narekuje pravičnost brez kritičnega zaničevanja.


Oznake: osebna rast terapija

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...