Pojdi na glavno vsebino

Zlata vrata

Decembra sem imela v Medvodah predavanje o hvaležnosti. Za tiste, ki ste želeli priti, pa niste utegnili, objavljam povzetek. Hvala, draga Andreja, da si vse zapisala!

Hvaležnost do vsega, kar imamo, dosežemo le počasi, z veliko mero velikodušnosti in ustvarjalnosti. Ni nam podarjena, treba se je odločati zanjo, ko gojiti kot vrednoto, šele potem nas osrečuje. Če opazujemo, kako deluje njeno nasprotje – nehvaležnost - lahko dojamemo, zakaj je hvaležno življenje tako zelo drugačno, polnejše in srečnejše.

Nehvaležnost je stresno stanje, saj pomeni, da se na težave odzivamo na obramben, napet in neučinkovit, zastarel, avtomatičen način, ki nas zaustavlja na poti v razvoju. Glavna naša težava pred oviro je razdvojenost, saj smo prepričani, da imamo samo dve možnosti: ali vse spremenim in postavim svoje življenje na glavo- ali ostajam ujet in ne morem nič. Ideja, da moram, če želim izboljšati svoje življenje, narediti revolucijo in vse podreti za seboj, je največja past.

Ljudje navadno opisujejo, da so ujeti, in naštevajo, kaj vse bi morali narediti, da bi prišli iz stiske. Rezultat takšne drže je, da se ne premaknemo nikamor, ker so zahteve previsoke. Telo se ob tem skrije, stisne v kot, kot plašna žival. Skušamo živeti na minimumu. Sporočilo, ki ga v takem stanju dajemo možganom, je: ker ne moreš imeti tega, kar bi rad, živi na minimumu, da ne boš trpel. To je način, da se začenja življenje ustavljati. Ni težava tista, ki avtomatično ustvarja stanje stresa, ampak to, da mislim, daso spremembe neizvedljive.

Spremembe se nam zdijo neizvedljive, ker si dajemo premalo časa, ne gledamo trajnostno, dajemo si nerealen čas. Gledamo črno-belo, skozi okvir prav-narobe. Kadar smo v tej situaciji, ne vidimo, kaj je res. Prva stvar, ki si jo v taki situaciji lahko rečemo, je: Zelo verjetno je, da ne vidim, kar je res. Rabim širši pogled, rabim čas, da preverim, kaj je res, katere so možnosti, katera so možna zavezništva.

V knjigi tibetanske nune sem našla izraz ŠEN PA, ki ga ne moremo z eno besedo prevesti v slovenščino, pomeni pa, da se ujameš na trnek kot riba. Namesto, da bi se odzval tako, da bi ostajal svoboden in bi raziskoval, se v težavi še naprej premikal in dihal, se ujameš in ohromiš. Ko začutiš nehvaležnost, nezadovoljstvo nad seboj, te to vedno paralizira. Primerjava: pomislite, kaj se zgodi v nas, ko nas nekdo pohvali. Kako takrat začutim, kje so moje možnosti, v kakšno stanje preidem … S pohvalo nekoga opozorimo na kaj, kar je vredno zahvale. Dobimo uvid v možnost doseganja. Umaknejo se megle nerazumevanja, nenadoma opazim, da imam možnosti.

S pohvalo se zgodi vitalni premik, dvignem se nad tiste stvari, ki me obremenjujejo, odpre se razgled. Kardiologi, biologi opisujejo, kakšne telesne spremembe se ob tem dogajajo. Sem v stanju telesne in srčne koherence, vse celice se poenotijo okrog enega namena, ki je blagodejen. Nobena stvar v meni ne deluje proti drugi. Nismo v vojni s tem, kar smo. Telo deluje kot usklajen orkester, ki časti življenje v nas in okrog nas.

To se zgodi, ko uspemo mobilizirati vse svoje čute, inteligenco … za nekaj, kar je pomembno in ljubljeno. V meni se zgodijo zelo pomembne stvari. Ko mi uspe na ta način koherentno povezat svojo osebnost, dobim izredno moč. Te moči ne uspem mobilizirati v stanju nezadovoljstva. V hvaležnem stanju pa sem odprt za učenje, za novo.

Ko smo v težavah, smo v novih razmerah. Pomembno je, da imamo sposobnost, da se na te nove razmere hitro prilagodimo. To pomeni, da ne norremo in ne smemo delovati kot običajno, ampak drugače. Ko sem v strahu ali zameri ne morem povezati organizma v službi nove, ustvarjalne naloge, saj sem v krču in v zavračanju okoliščin, v vojni s svojim trenutkom.

Zanimiv je še en izraz, ki ga je skoval madžarski znanstvenik, TOK. Vleče me naprej, brez truda, četudi je zahtevno, vem, da grem v pravi smeri naprej. Deluje lwe v stanju hvaležnega zadovoljstva nad seboj, v zamaknjenosti ob delu, ki mi je ljubo.

Veliko je možnosti, da gojimo stanje toka. Zelo pomembna je globoka in nenehna komunikacija z drugimi okrog nas. Vsak rabi vsaj eno ali dve osebi, s katerima lahko globoko komunicira. Temu se ne moremo odpovedati. Ustvariti si vsaj nekaj odnosov, v katerih smo polno potešeni, je nujno. Druga je, da to razširim na večji krog ljudi (eden nas posluša, drugi poživi, tretji podpira …). Vse te stvari so pomembne. Če bitja, ki je potrebno odnosa, ne nahranimo, čuti notranjo lakoto, agresijo. Vprašanje, ki si ga lahko zastavim, je: koliko naredim za kvalitetne odnose v življenju?

Del možganov, ki inhibira negativna čustva, lahko razvijamo. Pri optimistih je zelo aktiven. Ta del se razvija, če vadimo. Negativna čustva sicer popolnoma prevladajo. Dobra lastnost delovanja tega dela možganov je, da ustvarja možganske valove alfa, ki delujejo sproščujoče in pozitivno na fantazijo, kreativnost. Zelo je pomembno, da gradimo ta del sebe. Pomaga, da ustvarjam ideje, da vem, na koga se lahko obrnem, da ostajam komunikativen, tako, da se mi drugi lahko približa in izmenja z menoj kaj vzpodbudnega za oba.

V nehvaležnosti in jezi nad življenjem smo polni stresnih hormonov, krvna slika bi to jasno pokazala. To ima močan učinek na degenerativne bolezni. Stresna situacija trajnega nezadovoljstva ruši organizem. Kortizol ruši kosti, vpliva na kopičenje maščobe v krvi … je »killer«. Ne bomo več njegove žrtve, če se naučimo sproščanja - in hvaležnost je vedno olajšanje, vedno sprosti najboljše v nas. Izčrpanost, ki izvira iz nehvaležnosti, se lahko zelo hitro popravlja, ker hormoni hitro delujejo. Če se s kom skregate in v naslednjih pol ure razmišljate, kaj narediti pametnega, se ta stvar odplakne. Tragedija ni, da se skregam, razjezim, pomembno je, koliko časa sem ujet v tem stanju, preden grem iz njega ven, poiščem rešitev, ovrednotim situacijo. Pomembno je, da se ne bojimo poglabljati svoje občutljivosti. Če manj trpim, se tudi manj veselim, ker otopim.

Iz stiske pridemo tako, da verjamemo v bližino. Da problemov ne rešujemo s stisnjenimi zobmi. Problemi se rodijo v odnosu in se tako tudi rešujejo. Izhode lahko iščemo ustvarjalno, na nov način. Sicer gre v telo vse, kar zadržim, kar ni izpovedano na tak ali drugačen način. 80 odstotkov ljudi ima probleme s hrbtom, ker so navajeni krčevito reševati težave. Gre za to, da začnemo na neprijetne stvari reagirati kot na gradivo, ki se ga da uporabiti v naše dobro.

Pogosto je pri nas prisotna ideja, da nimam nič ali da imam premalo. Naša kultura načrtno gradi nezadovoljstvo. To je gospodarski in politični kapital. Nezadovoljstvo spravi ljudi v nemoč, v neaktivnost. Z nezadovoljstvom zamenjujemo misel »kako bi lahko naredili kaj več« za »to je za proč«.

V trenutku, ko mi je hudo, namesto, jew važni misliti, kako nadgraditi to, kar imamo. če hočemo le vse prečrtati v svojem življenju, ker je vse narobe, nimamo nič, na čemer bi gradil.

Življenja ne moremo graditi na pritožbah.

Namesto tega gremo na to, kaj lahko dodamo, kaj mi lahko olajša, oplemeniti to, kar imam. To je lahko odnos do sebe, do drugih.

Primer: oče je nezadovoljen, ker sin noče nadaljevati njegovega posla. Ima možnost, da se spravi v vojno z otrokom ali pa se obrne na nekega nadarjenega mladega človeka in z njim splete nov odnos. Tako upošteva svojo svojo željo po mentorstvu in obenem spoštuje željo svojega otroka.

Podobno je pri zdravju. Ko imaekdo zdravstvene težave, čuti bolečino, zavrne celoto. Četudi ga boli le glava in ga ne bolijo zobje, noge… je osredotočen le na bolečino, ki zasede ves pogled. Uživanje tega, kar lahko delam, bi mi pomagalo. Užitek odplakne bolečino. Pomembno je iskati način, da uživam, to kar imam, sicer en sam občutek zasede vse in prekrije realnost

Z vajo spoznavamo, da v takih situacijah ne vidimo realnosti, ampak resničnost nekega občutka, ki si je vzel oblast.

Vaditi hvaležnost v našem času je antikonformistično, ker v javnosti ne dobiš nobene spodbude.

V sebi nosimo prepričanje, da, če bom zadovoljen s tem, kar imam, ne bom prišel nikamor naprej. V resnici se, ko gojimo veselje nad tem, kar dosegamo, dogajajo globoke stvari. Motivacija se dogaja kot hormonski val, ki gre skozi telo, ko srce zaigra ob neki stvari, ki nas veseli. Vodi nas v svet obilja.

Mi smo kultura, ki viha nos nad navdušenjem. Kdor je eleganten, se ne navdušuje. Ljudje se navdušujejo »na šverc«, ko drugi ne opazijo. Otrok se navdušuje nad veliko stvarmi, je bitje razvoja. Navdušenje oživlja dušo v telesu.

Navdušenje doseže, da se dotaknemo moči, ki navdihuje. Če se kdo navduši nad tem, kar naredim, začutim v tisti stvari vitalno moč, začutim bistvo, zaradi česar je ta stvar lepa.

Ovrednotenje svojega življenja pomeni, da vzamem vse, kar se mi je zgodilo kot temelj, tudi tisto, kar se mi ni posrečilo.

Navadno smo kot neke vrste inšpektorji, ocenjevalna konferenca. Tako bi se lahko obnašali, če bi živeli v idealnih pogojih, t. j., če bi imeli popolne starše, ki bi se odzvali na vsako našo potrebo potrebo, razumevajoče učitelje, se naučili od malega odlično komunicirati … Ko bi to bilo tako, a nikoli ni, bi lahko rekli: »To bi lahko naredil drugače.«

Vsak je v nekem trenutku naredil to, kar je bila takrat njegova najboljša možnost. To je treba spoštovati, na tem je treba graditi. Stati pred zlatimi vrati pomeni, da se zavem, da ne morem do obilja, če ne vzamem vsega, kar sem, kot da nesem nekaj lepega z vso hvaležnostjo. To so moji darovi, to so stvari, od katerih živim, te stvari lahko počastim, naj so še tako hude, to je tisto, kar sem.

Vsako stvar, ki sem jo naredila, lahko gledam na različne načine. Ko si to svoje gradivo ogledujem, mi govori o mojih željah. Na primer, če gledam neko stvar, ki je narejena na pol in če dobro pogledam, vidim, kaj potrebujem.

Pritoževanje nad partnerjem ne pripelje nikamor. Razmišljajmo, kaj bi lahko iz tega, kar nam daje, naredili še več, vzeli več in dali več.

Ne govorim o tem, da se vdam, stisnem zobe, ampak da vidim možnosti, ki se razodenejo le s pogledom hvaležnosti.

Ko zavozim odnos, je zelo težko ovrednotit tisto stvar, ki boli. Če to vrtim v luči, jo gledam z različnih koncev, me naredi drugačno osebo. Zamere, očitanje, žalovanje nas vedno spravlja proč od tega, kar bi nam prineslo obilje. To velja tudi za denar. Zapre mi pogled, ne vidim možnosti. Šele, ko izhajam iz tega kar imam, ko začnem razmišljati, kaj lahko iz tega, kar imam, naredim, sem na poti v obilje.

Ustvarjalnost je naravno stanje človeka, ki se počuti dobro v svetu.

V trenutku, ko resnično nehamo ocenjevati svoje življenje z zlovoljnim pogledom, ga resnično vzljubimo, in smo naredili prvi korak, da se obilje začne.

Zlata vrata se odprejo, ko se zavemo, kaj vse že sije v nas. Samo ta svetloba lahko meče luč na pot pred nami.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...