Pojdi na glavno vsebino

Življenje kot praznik

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Življenje kot praznik

Prazničnost občutimo vsakokrat, ko se rešimo zamere.

Božični čas se izteka. Kaj smo letos opazili? Kaj smo iskali? Katero hrepenenje se prebuja?

Želimo si srečanj, v katerih ni več napetosti, hrepenimo po božičnem omizju in obdarovanosti, ko so besede nežne, srca odprta in veselje vsem dostopno. Ko se nihče ne jezi na druge, ne očita in ne obuja starih bolečin … pa ne zato, ker bi se premagovali in trudili, ampak zato, ker smo drug drugemu odpustili stare grehe in gradimo.

Pojem obilja je vedno povezan z mirom, z občutkom, da smo brez skrbi in da se v odnosih ne dogaja nič zastarano bolečega.

Seveda ne moremo zahtevati od drugih, da se za praznike spremenijo. Toda sami lahko veliko naredimo. Največ si podarimo, če se že med letom lotevamo obdelovanja svojh zamer. Sprtost, jeza nad krivci, grenke misli … vse to uničuje vsako prazničnost. Seveda zamere ne moremo odložiti kar tako in po naročilu in za praznike. Lahko pa si postavimo za cilj, da je bo v našem življenju vedno manj, da jo bomo reševali sproti, ko gre za malenkosti, ali postopoma za nazaj, če gre za velike stvari.

Prazničnost se začne, ko si dovolimo obnovo svojega življenja, ko izberemo radostno odprtost kot svoje obzorje. Morda tega olajšanja še zdaleč ne čutimo, a lahko postane naša sanja. Lahko se ji predamo ter odslej odkrivamo vse možnosti življenja brez grenkobe. Sanje lahko spremenimo v srčne želje, te pa v konkretne možnosti in korake. Vsak dan bomo imeli s tem nekaj dela in sadovi včasih dozorevajo kar dolgo, a vsak mali korak prinese nekaj lahkosti in veselja več.

Življenje brez jeze na druge in brez zamer je mogoče, še več, pripada nam.

Pomirjeno življenje je praznik. Podarimo si ga.


Oznake: osebni razvoj praznik


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...