Pojdi na glavno vsebino

Živeti kot oljka

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Živeti kot oljka

Podobnosti med življenjem oljke in nami je veliko. Uči nas zaupati vase in nam govori, kako do moči, ki se nikoli ne zruši.

Oljka, da rodi, potrebuje veliko posebnih pogojev. Veliko sonca, ki dodatno seva tudi od morja, in spreminja podvojene žarke v slapove luči, da se drevo koplje v žarenju dneve in dneve, lepa in leta. To je res najbolj prečiščeno in prekaljeno drevo, ki obstaja.

Oljka potrebuje tudi nego človeka, ki se ji posveti s celim svojim bitjem in nenehno služi njeni rasti. Kmet mora sredi krošnje ustvarjati sredino, da jo bo sonce pregrelo do srca vsak dan. Skrbno, vešče in brez zadržkov je treba odstranjevati vejice, ki senčijo njeno osrčje, jo podpirati ali obrezovati glede na to, kar potrebuje njena zelo zahtevna narava. Če se negovane oljke dotaknemo, začutimo, da je njen les izjemno trd in če nanj potrkamo, zazveni kot skrivnosten zapah. Koža starejših oljčnih vej je sveže razgibana kot površina mirnega morja, kot da diha iz davnega časa in kot se nikoli ne bo postarala, ker njen čas nikoli ne bo minil. Deblo je iz desetletja v desetletje vedno bolj podobno razprtemu naročju, ki lahko sprejme karkoli težkega, kot da se je vanj preselilo neuklonljivo življenje, zgoščeno do skrajnosti. Veje, prekrite s srebrno sijočim lubjem, so raskave in obenem globoko voljne pot dotikom, sprejemajoče kot dlani, ki so veliko in dolgo doživljale ljubezen. Negovano oljčno drevo nosi svojo ogromno težo v mogočnem miru, ker je razporedilo svojo nosilno moč po celem drevesu, od korenin do zračnega vrha, od dneva do dneva.

Stati v nasadu negovanih oljk je posebno doživetje in nam pomaga, da se zavedamo zahtevnosti dobrega življenja.

Zemlja pod oljko je trda, ker mehkobe ne najdemo pri tleh. Morda smo kot otroci lezli po štirih skozi svoja prva leta in je bila izkušnja podobna, kot da gremo danes na kolena na ostre, presušene in zgoščene grude, na kamne in ostre izsušene trave.

Priti kam, ko še ne znamo hoditi in se tudi ne moremo sami obuti in zavarovati, da bi bilo lažje, je izkušnja oviranosti. Ni veselja, da bi se podajali daleč, zagnali voljo do življenja, ker je vsak premik preboleč. Najlažje je obtičati. A lahko opazimo bližino oljke in zavetje, ki nam ga bo dala, če se je oprimemo, in možnost, da splezamo nanjo ... in se odpre pogled v obzorje luči. Šele tam, ko se dvignemo iz korenin, dojamemo, da smo visoko potujoče drevo in da je plazenje po zemlji samo začetek ali občasno vračanje in da lahko najdemo način, da smo na trdih tleh mehko. Ker zemlja podpira vse, kar visoko odganja, čeprav je včasih neusmiljeno ostra. Šele ko smo na drevesu, dojamemo, da nam je zahtevno potovanje po pritlehnih ostrinah dalo moč, da se dvignemo in pogledamo daleč iz svetlega osrčja svoje biti.

Kdor nikoli noče na kolena pred življenjem, se tudi dvigniti ne more. Otrok se dvigne, ko je dopolnjena izkušnja majhnosti. Tudi mi.


Oznake: osebna rast moč

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...