Pojdi na glavno vsebino

Žensko srce in bolezen

Za nedavni kardiološki simpozij sem prispevala kratko razmišljanje. Morda zanima tudi vas.

Kot poroča predsednik italijanskega društva za psihonevroimunologijo dr. Francesco Bottaccioli v dnevniku La Repubblica dne 25. marca 2014, je bil (istega dne) v reviji Circulation objavljen dokument American heart Association o genezi srčnih patologij v zvezi z vprašanjem, ali je lahko depresija obravnavana kot rizični faktor v isti meri kot so že holesterol, pritisk, diabetes, kajenje in prekomerna teža. Prvič je uradno potrjeno, da se uvršča na tretje mesto (1.holesterol, 2.kajenje, 3.stres in depresija) pri prognozi pacientov, ki so preboleli infarkt. Že leta 2004 je v reviji Lancet je raziskava Interheart (15.000 primerov v vseh državah sveta) opozorila na vpliv stresnih dogodkov v letu pred infarktom in potrdila podoben rezultat. Zakaj potem v vseh teh letih v kardiologiji ni prišlo do resnega premika glede preventive in zdravljenja v tej smeri ?

Znanost velja za nasprotnico predsodkov, v resnici pa zgodovina znanosti dokazuje, da je pogosto prav nasprotno. Samo namig : italijanski nevrobiolog Stefano Mancuso je v svojih delih opozoril na nižje vrednotenje raziskovalnih dosežkov iz rastlinske nevrobiologije v primerjavi z živalsko, saj rastlina v predstavah strokovne jasnosti (to je sam preveril) znanstvenikov ne velja za živo bitje, in dokazal, da raziskovalci, ki si želijo mednarodnih priznanj, izbirajo predvsem področja in smeri raziskovanja, ki so uradno sprejete kot prestižnejše.

Hladni znanstveni pristop je naša samoljubna iluzija, ker ga nihče ne zmore. Vsak strokovnjak je posameznik, potopljen v svoj prostor, čas in osebno zgodbo, in strogi umski samonadzor ni nobeno jamstvo za strokovno neoporečnost. Čustvena ozadja mogočno krmilijo naše samopotrjevanje ustaljenih prepričanj in vse, česar se niti ne zavedamo, nas usmerja proč od tega, kar naj bi bile naloge znanosti in seveda medicine : predanost raziskovanju, odprtost za nova spoznanja, zavest minljivosti vseh dognanj in omejenosti strokovnega vidika, ko gre za pogled na človeško bitje. Zato je potrebna tudi največja odprtost za ostale vede,ki omogočajo nove poglede.

Pred kratkim preminuli antropolog C.Levi Strauss je že pred desetletji dokumentiral bogato in razvito botanično znanje v raziskanih plemenih, pridobljeno s kompleksnimi, zahtevnimi miselnimi postopki, ki so enakovredni našim, čeprav niso znanstveni. Opazovanje, primerjanje, postavljanje hipotez, eksperimentiranje in preverjanje so postopki, ki jih človeštvo uporablja že davno, da bi dojelo naravne zakone in razvilo učinkovito zdravilstvo v danih razmerah. Prodorno razumevanje mnogih patologij je bilo sicer izraženo v simboličnem jeziku, kar se nam zdi dvoumno. V resnici pa ne gre za dvoumnost, temveč za zajetje večplastnosti nekega pojava. Nevem, koliko tega danes medicina zmore in želi sprejeti v svoj odnos do pacientk in pacientov, ki niso le organutzmui, ampak zapletena človeška bitja, v katerih živi in deluje bolj kultura kot narava. Predsodek, da je mogoče in smisleno (torej pravilno) človekove bolezni obravnavati le strokovno, je žilav in še prevladuje.

Gotovo, tudi med našimi predniki je obstajalo veliko predsodkov, a mi jih nimamo nič manj in tudi znanstveniki jih imajo obilico. Predsodek je trdoživa težnja človeškega, ne primitivnega. Koliko dejstev in odkritij je moralo čakati na javno priznanje v lastni stroki, da je postala družba sposobna opustiti zakoreninjena stališča glede določenih pojavov? Koliko časa smo na primer hoteli verjeti, da otrok ne more čutiti fizičnih in čustvenih bolečin tako kot odrasli, ker živčni sistem ali um nista dovolj razvita? Česar nočemo pojmovati kot možnega, tega pač ne raziskujemo. Če je srce le mišica, nima nič z našimi čustvi, z bolečino nedoživetega, s hiranjem upanja, spomanjkanjem svobode, stikov, ljubezni, s pešanjem živosti.

Zato tudi ne najdemo rešitve, kot je baje izjavil Einstein, če jo iščemo z istimi postopki, ki so ustvarili težavo. Pripustiti v medicino druge vede pa lahko odpre nove pot: psihoterapijo in antropologijo, umetnost, simbolični jezik, komunikologijo. Od nekdaj se je človek izražal simbolično in v podobah, kadar se približuje neznanemu, da si ga udomači in naredi dostopnega za raziskovanje. Formalna izobrazba v okviru lastne stroke je nujna, a ne zadošča, ker nas zapre v vedo, ki jo želimo obvladati. V resnici pa bi se zato, da bi ostali zvesti resnici bivajočega, morali pustiti voditi od strasti raziskovanja, ji pustiti, da nas vodi in potegne vase celostno, kot čuteče osebe, ki vedo, da lahko kaj vidijo le, če se zavedajo, da s svojim opazovanjem spreminjajo, kar gledajo, kar je ugotovil že Heisenberg.

Poslušati

Potrebna je zavest, da je lastno občutenje močan dejavnik, ki lahko moti ali odpira pot. Kot je ugotovil že Balint, globoko in zbrano poslušanje pacienta omogoča vsaj tri prednosti: pacient bo izrazil pomembne informacije, bolje bo razumel navodila in bolj natančno se bo držal terapije. Kaj je tisto, kar deluje? Deluje naša sposobnost odprtega poslušanja, ki naj bi mu sporočala dvoje: pripravljen sem slišati, kar ne vem (torej gre za priznanje in intimno zavedanje, da ne vem in da rabim pomoč, prispevek pacienta, ki edini ve za ključne podatke o sebi ), pripravljen sem tudi slišati karkoli (v meni ne deluje cenzura, torej strah pred tem, kar bom slišal.) Strah pa je vezan na naše lastne občutke in na to, kaj nas vznemirja, torej na naši sposobnost, da ne padamo v čustveno kontaminacijo in egocentrično sočutje, temveč da se zrelo vživljamo v drugega, ki je drugačen od nas. Čustvena kontaminacija pomeni, da se nalezemo vznemirjenja, groze, obupa ali apatičnega umika iz življenja pri pacientu, tega pa se vedno branimo, zato bomo tako ali drugače bežali ali se ogradili, ker se človek v kontaminaciji izgubi v neobvladljivih nagibih iz osebne zgodbe. Podobno velja za egocentrično sočutje, v katerem drugemu pomagamo tako, kot bi pomagalo nam, a lahko sploh ni primerno za pacienta. Ne v enem ne drugem primeru nismo zavetje zanj, ki zato ne more izpovedati svojega položaja, v katerem pa so skriti prav vsi ključni napotki za uspešno zdravljenje, od tega, kakšen odnos rabi, da bo poprijel za naše predloge, do tega, kaj si prikriva, kar ga uničuje, in bi mu lahko pomagali odkriti ali vsaj pomagali nositi. Že deliti breme je zdravilno.

Žensko srce

Kaj danes tare ženska srca? Ženske mi že veliko let govorijo o tem, da se partner z njimi ne pogovarja, da ni dialoga. To je najsplošnejša pritožba žensk v zrelih letih, a tudi večine mlajših, ki jo poslušam v živo in po pismih, odkar se ukvarjam z ženskim svetom. Najprej sem mislila, da gre res za pomanjkanje pogovora, a s časom sem dojela, da gre za nekaj drugega,kar deluje v ozadju. Ženske strašno pogrešajo živo, pristno in občuteno zanimanje moškega za njihov notranji svet. Povabilo, naj spregovorijo o sebi. Zato verjetno tudi zdravniku ne znajo več govoriti o sebi, če je umik v molk želja že postal njihovo življenje.

Hrepenijo po tem, da bi jih moški ( a tudi katerikoli pomembni drugi) spraševal, bolj kot poslušal, se jim bližal kot zanimivi in skrivnostni deželi, ki jo želi odkriti, s svojimi vprašanji izražal zanimanje za njeno srce. Ženska si želi doživljati, kako si on vzame čas zanjo in jo sprašuje: kaj se ji dogaja, kaj čuti, ko otroci počnejo to ali ono, kako doživlja njega, sorodnike, svet in njegove odzive, kako občuti življenje, kaj sanja, česa si želi, pa si ne upa povedati…

Običajna drža slovenskega moškega je namreč navidezno zelo stvarna: naj pač ženska govori, če ji je do tega, če pa molči, pomeni, da ji je tako prav. V bistvu ne želi aktivno spoznavati govorice njenega srca kot sedeža njenega hrepenenja, a tudi uslišanosti in vsega, kar mu želi srečnega izraziti, ko bi le bilo nagovorjena, povabljena v razkritje. V najboljšem primeru bo (po moji izkušnji) partner poslušal in ocenil slišano kot primerno ali ne. Pozabljamo pa, da ženska ne bo govorila, če ni gotova, da bo sprejeto, in če si prej ne zagotovi občutka, da drugi želi slišati, kar bo povedano. Ni treba, da razlagam razloge za ta strah, za to stisko, za pričakovanje, da bo zavrnjena, da bo doživela posmeh, prezir ali izzvala boleče nesporazume. Že bežna analiza slovenske družbe, zlasti glede položaja otrok in ženske pove, da nimamo korenin za medsebojno zaupno izražanje.

Zato navadno ženska začne po ovinkih in s težavo, da bi preverila odziv, in navadno prav zaradi te nerodnosti dobi odgovore, ki potrdijo, da nima smisla vztrajati. Ženskam manjka srčnost, pogum močnega srca, ki brani svojo pravico do polnega življenja, do stikov, ki hranijo, do bližine, ki te gleda kot pomembno in bogato skrivnost. Srce pa je centralni senzor za občutenje našega življenjskega položaja v odnosih, jasno izraža, koliko se ženska počuti ljubeče povezana z najbližjimi, predvsem pa s seboj, s svojo potrebo po smislu lastnega obstoja in po prostem izražanju svojih najglobljih potreb. Predvsem gre za občutenje lastne vrednosti, za zavest, da ima moč za vodenje lastnega življenja, moč poseganja. Srce, rojeno iz istih zarodnih lističev kot roke, ima vladarsko funkcijo v organizmu, kot v simboličnem jeziku izražajo vse plemenske kulture. Vladar je v afriški tradiciji srce svoje skupnosti in ne glava. Vladanje z glavo, z močjo uma je del civilizacije logosa, Zahoda. Samo srčno vladanje prinaša blagostanje, srčnost pa je sinteza poguma, jasnosti in ljubeče odločnosti za doseganje cilja. Simbolični jezik ljudske kulture izraža povezovalno sposobnost srca in sposobnost, da vse čuti in oskrbuje s kisikom in hrano, se navezuje na mogočnost skrbnega vladarja iz pravljice, ki mu je lastne dežela enako dragocena kot naj bilo ženski njeno lastno telo, prostor bivanja, prejemanja in dajanja. Streti srce ni le prispodoba, je natančen popis nekega dogajanja, prav tako srce, ki zaigra, stisniti koga na srce, dati komu srce … V simboličnem jeziku vladarju- tako kot srcu – vsi služijo, da lahko on služi svoje deželi. Ta simbolika nakazuje funkcijo srca v ženskem življenju.

Ženska, ki srcu preprečuje, da bi prevzelo funkcijo vladanja, izgubi orientacijo za smiselnost življenja in zato tudi moč svoje ženskosti. Smisel življenja je v odnosih, a v odnose je treba vstopati čuteče in kraljevsko obenem, tako kot narekuje srce, častno in nežno. Ženske danes izgubljajo oboje, saj je povezano. Dostop do nežnosti preprečujejo hitrost, garanje, prisila dnevnega ritma za ustrezanje zunanjim kriterijem, podrejanja dolžnosti in privzgojeni slabi vesti. Prav tako trpi dostojanstvo, saj je ne moremo spoštovati, če ne čutimo, da znamo braniti suverenosti svojega bivanja ter izbirati prednostnih nalog.

Okrevanje srca se kaže kot povrnjena vladarska drža, ko v življenju ženske prevzame vodstvo modro srce, naravnano na izbrano smer. Poslušati žensko z držo, ki podpira to njeno potrebo in izbiro, pomeni podpirati zdravo delovanje srca. Po drugi strani ne moremo podpirati te ženske drže prepričljivo in sočutno in biti na njeni strani, če ni to tudi naša drža. V tem vidim nove naloge zdravnika in zdravnice, ki vnese v odnos tudi lastno srčnost, pogum za drugačne pristope in moč lastnih suverenih življenjskih izbir ter povezovanja s kolegi za zdravje, ki zdravi odnose in s tem srca ljudi.


Oznake: zanimivo


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...