Pojdi na glavno vsebino

Ženske... same in neobčutene?

V članku skušam pojasniti nekatere razloge za pomanjkanje bližine v paru med moškim in žensko in črpam iz svoje izkušnje in iz poznavanja mnogih življenjskih zgodb in poti iz tega.

S tem, kar sem napisala, posredno odgovarjam ženskam, ki mi pišejo o nesočutnih starših, o odsotnih odraslih otrocih, o osamljenosti v zakonu, o nedostopnem partnerju, o želji, da bi odšle od njega v ljubezen, pa dobro vedo, da tega ne bodo nikoli naredile. Ali pa so to naredile in ni dosti bolje.

Občutek osamljenosti izvira iz tega, da oseba, ki jo imamo najrajši, z nami ne goji globoke izmenjave in nima posluha za nekatere zelo močne potrebe našega bitja. Ker je to zelo boleče, večinoma skušamo otopeti in ne čutiti. Navadno rabimo kar nekaj časa ali celo let, da dojamemo svoje potrebe in svoje pomanjkanje. Ko se poročimo ali odločimo za zvezo, nam to praviloma ni jasno.

Kako začnemo

Večina žensk se je poročila brez zavedanja svojih najglobljih potreb, predvsem pa brez sposobnosti, da bi preverila, ali je drugi kos naši žeji po bližini, dovolj odprt za nas potopljeni svet. Zato imamo opravka s tem vprašanjem šele takrat, ko se ga zavemo. Dejstvo, da se partner ne odziva na potrebo po izražanju globljih občutkov svoje ženske, ima lahko vsaj dva vidika.

Prvi je ta, da moški ne želi prisluhniti temu, kar je v ženski, ker temu ni kos: ne more ga zanimati- torej privlačevati - tisto, kar prebuja njegove občutke nemoči in neustreznosti, ki so bili z vzgojo trdo vcepljeni v moška srca. Če je prepričan, da mora znati reševati njene težave, jo razvedriti, odpraviti vse, kar jo tare, pa čuti, da tega ne zmore, bo vse zanikal (»Ustvarjaš probleme, ki jih ni!«) ali doživljal kot očitek (»Ali ne naredim zate vsega in bi morala biti srečna?«) Samo če je pripravljen sprejeti, da ne zna, in se želi tega naučiti, je možen korak naprej. A mnogi raje izgubijo ženo, kot da bi se podali v raziskovanje svojih strahov in nesposobnosti poslušanja svetov, ki so jim tuji. K temu sodi, da menijo, da jim pripada razpoložena, potešena, hvaležna in spolno živahna žena.

Drugi vidik je povezan s prvim. Moški ne želi govoriti o sebi, o tem, kar v globini doživlja težjega, ranljivega, noče pokazati negotovosti, strahu, bolečine, ker meni, da je to njegova stvar. Vse hoče rešiti sam in se pokazati pred njo in svetom šele, ko bo odpravil težavo. Ker nekaterih težav te vrste nikoli ne bo rešil (mnoge se rešijo samo v srčni izmenjavi), nikoli ne bo spregovoril z njo o vsem tem, do smrti. Gre za njegov ponos, za trdnjavo brez mostov. V njej hoče biti sam.

Oba vidika se seveda povezujeta. Odprto srce pomeni, da teže reka občutkov iz enega in drugega in da se obe reki vsaj občasno zlijeta v eno. Moški radi mislijo, da se to zgodi v spolnosti, a izmenjava občutkov je nekaj globljega. Zajame srce, naše bitje v celoti, in se – če je res tako – izrazi v dialogu teles. Telo je povezano s srcem, ki ga napaja in giblje, oživlja in hrani. Spolnost med ljudmi, ki si ne odprejo svojih src, je samo iluzija bližine.

Ob tem se dogaja, da ženska zaradi neuslišanosti moškega postaja napadalna, ga ne čuti in ne podpira, živi mimo njega in njegovihglobljih potreb. Oddaljevanje se stopnjuje in je vse bolj hromeče za oba. Če se razideta, privre na dan črna reka zastaranih zamer, ki ju lahko razžira celo življenje, če je ne znata prečistiti in speljati v skupno morje globokega slovesa.

Če zveze ne želimo razdreti, ker nam je dragocena, a po večletnih poskusih dojamemo, da se partner ni pripravljen učiti dialoga z našim notranjim svetom (ponavljam, da gre za skromno pripravljenost na učenje, ki ni ne lahko ne kratkotrajno), stojimo pred zelo zahtevno in dvojno nalogo: spoštovati njegov zaprti svet oziroma sprejeti trdnjavo v njem, obenem pa objeti svojo osamljenost in najti prostor za nekatere svoje potrebe po izmenjavi drugje. S partnerjem lahko delimo velik del svojega življenja, lahko si podarimo veliko ljubezni, a tega ne moremo izpeljati, če ne nahranimo svojega srca drugje in se naužijemo poslušanja, sočutja in spontanega pretoka besed in občutkov s tistimi, ki jim je to blizu in enako hranljivo kot nam samim.

Ne sprenevedajmo se. Od pomanjkanja globokega dialoga ženska znori, zboli in umre ali uničuje in ubija. Zato gre ob takem pomanjkanju za življenje ali smrt, našo in naših najbližjih, zlasti naših otrok, ki ne morejo najti ljubezenske potešitve, če so vključeni v našo nemoč.

Potreba po podpori zunaj

Ženske naj bi iskale srčno mrežo, v kateri najdejo posluh za vse, kar jim manjka tako v odnosu do staršev kot v partnerstvu. Glavno, da to ni krog strupenega ali mučeniškega pritoževanja ob kavi, ob kateri grenkoba ostaja in postaja slog komunikacije.

Potrebna je skupina, v kateri prevladuje skupna podpora in jo vodi poštena in izkušena oseba ali se skupina vodi sama, enakopravno, iskreno, prisrčno in soodgovorno.

Ne moremo živeti same. Same lahko le preživimo. Ljudje smo vpeti v ožilje odnosov in če srčna kri ne kroži, shiramo v brezdušnosti. Treba je ven, v odnose, ki hranijo, na zrak in sonce, da lahko vnesemo tudi domov nekaj topline. Če se domov vračamo odprte in tople, tudi doma potem lahko dobimo več, ker partner ne čuti več, da očitamo svoje pomanjkanje in da zahtevamo, da nas sliši in čuti vsaj on, ker drugih ni. Prav zato se dogaja, da obiskovanje delavnic Vera vase ženskam pomaga dojeti ne le, kaj jim manjka (to je boleči del zgodbe), ampak zlasti, koliko je poti, da to dobijo v svetu (in to je navdušujoči del zgodbe).

Zato je za večino žensk skupina ali prijateljstvo življenjska nuja, ne prostočasna dejavnost, je iskanje zraku, ker se dušijo v neizrečenih besedah in viharni nemoči. Izjema so tiste, ki jim je uspelo najti partnerja, s katerim delita isti notranji svet. A tudi ta manjšina potrebuje širši krog, ker prav vsega ni mogoče nikoli izmenjati in deliti s samo enim človekom.

Kar sem napisala, velja za mnoge ženske. Tudi za mlade, ki se poročijo ali ustvarijo otroke s partnerjem, ki jim daje veliko, ne pa nekaterih zelo pomembnih dobrin. Ne vidim namreč rešitve v tem, kar naredijo nekatere, ki se odločijo za življenje brez moškega (»Dovolj mi je vsega, kar se tiče moških!«).

Skupno življenje je kljub omejitvam lahko bogato, izpolnjujoče in goreče, če se zavedamo, katere potrebe doma niso uslišane, in se jim posvetimo. To pomeni, da pogledamo vase in se vprašamo, kako je z našim srcem in telesom, in to vzamemo z vso potrebno resnostjo. Kot da gre za naše življenje.

Ker gre za naše življenje.

Nihče drug (zlasti ne moški, ki izjavlja, da je vse v redu in da nimamo razloga za bolečino) ne more slišati in obvarovati resnice o tem, kar nas rešuje. Vsaka stoji sama pred svojo vestjo in vsaka odgovarja svojemu srcu in telesu, ki iščeta zavetje in moč.

Bomo končno prisluhnile sebi?

Priporočam vam svoj starejši članek Kaj ženska želi, da bi jo moški vprašal (najdete ga na levi, če vpišete pot NAJDI). Morda vam pomaga začutiti, o katerih potrebah govorim.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...