Pojdi na glavno vsebino

Ženske proti moškim

Ženske se med seboj veliko pogovarjajo o tem, kaj vse delajo narobe njihovi možje ali partnerji.

Moškim ne zaupamo Med ženskami srednjih let je nezaupanje v partnerje izredno razširjeno. Zdi se, da so se vdale, da z moškim svojega življenja ne morejo deliti svojih najglobljih potreb. S partnerjem lahko veliko govorijo, a vprašanje je, koliko verjamemo, da jih lahko razume. Vzgoja naše generacije namreč ni predvidevala zaupanja med moškim in žensko. Deklice se niso naučile odpirati srca moškemu svetu. O vlogi očeta kdaj drugič, naj tokrat namignem le na vlogo matere. Kaj nam je povedala mati o moški ljubezni Ženska izkušnja nesprejetosti je običajno globoka in sega že v zgodnje otroštvo. Prva leta se je z deklico ukvarjala predvsem mati, ki je na hčerko prenašala svojo žensko usodo osamljenosti v zakonu, pomanjkanje dialoga s partnerjem, kajti nesposobnost, da bi se možu razkrila in našla razumevanje, je bila rak večine družin. Ženska, ki se nikoli ne more prepustiti čustvovanju ob možu, otrpne. Njena sposobnost izražanja ponikne, prav tako otrpne sposobnost vživljanja v potrebo drugih, da bi se izrazili. Še posebno to velja za odnos do lastne hčerke, ki jo nezavedno pripravi na življenje, v katerem ne bo prave bližine in v katerem se je najbolje takoj vdati v to, da od moškega ne moreš imeti vsega, kar si želiš. Bistveno je zatreti hrepenenje po sprejetosti, po bližini, ki zna poslušati in spremljati brez poseganja in pritiskov v predpisano smer. Skratka, ženske doživijo preusmeritev predvsem in še najprej preko svoje matere. Nesprejeti otrok Nismo dobile ljubezni, a tudi povedati, da čutimo, da je ni, ni bilo dovoljeno. Kaj pomeni občutiti tako cenzuro? To je strašno stanje, v katerem se prepletajo obup, napadalnost in neizmerno hrepenenje po ljubezni. V takem stanju pa deklica ne more biti prijetna, srčkana in brezhibna, svojo stisko bo tako ali drugače izražala. A vse to bo ožigosano kot neprimerno, nespodobno, pretirano, brez zveze, neumno, moteče, nevredno besede, zoprno. Na kratko povedano: drugemu kazati, kje boli, priklicuje še dodatne udarce po prvotni rani. Naša otroška izkušnja nas je spravila v obup tudi zato, ker smo si še tisto malo ljubezni, ki so nam jo kdaj dali, zapravile s tem, da smo pokazale, kaj zares čutimo v prizadetosti To je osnovni model zavračanja. Nerazumevanje v odraslosti Izražanje resnice o svoji bolečini se je nekoč spojilo z grozečo zavrnjenostjo, saj bolečina nesprejetosti ni bila spoštovana kot umestna in potrebna tolažbe. Resnica o trpljenju je morala biti izbrisana. »To ni nič. Nehaj s temi neumnostmi. Poglej se, saj nisi normalna. Ne izmišljuj si. Kar čutiš, ne spada nikamor. Če si taka, te ne maramo.« Pozneje, v odraslosti, pa so postali stavki nekoliko drugačni, a vsebina je enaka: »Ti si za psihiatra. A res ne znaš nehati? Pa kam to spada? A ne moreš biti normalna Zakaj delaš iz muhe slona?!« Nikoli se nismo naučile odzivati na take stavke. Predvsem pa se ne znamo izražati tako, da do teh stavkov ne pride. Znamo ali napadati in očitati ali molčati in si lagati, da se ni vredno prepirati Napadati, da bomo ljubljene? Tako pač izražamo, kar vemo že iz otroštva: le kaj naj si ženska pričakuje od moškega, ki ga ima najrajši ...? Bistveno je prikriti svoja pristna čustva razočaranja, nezadovoljstva in intimne osamljenosti, da ne bomo zapuščene ali razvrednotene. Zlepa pa itak ni mogoče doseči ničesar. Ostane nam samo nihanje med trenutki poraženosti in vdaje ter trenutki napadalnosti in vojne. Enkrat prevladajo zamera, grenka napadalnost in poniževanje moškega ... potem pa spet vzdrževanje lika dobre žene, ki je polna požrtvovalnosti in ji ni mogoče ničesar očitati. Toda ženska, ki ne doživlja prave bližine in zaupnega odnosa z možem, v sebi nakopiči ogromno grenkobe in išče povračilo. Začela bo zahtevati razumevanje, namesto da bi se naučila izražati in iskati vse, česar je lačna. Metala bo puščice, ki zelo bolijo drugega in njo samo. Moškega poskušamo prizadeti v živo, mu dokazati, da nas ne more zadovoljiti. Obenem pa hrepenimo po njegovi topli besedi, po dotiku, ki tolaži, po pogledu, ki pove, da smo ljubljene in da ga osrečujemo s svojo bližino. Drugače kot nekoč Bolje je, da začnemo drugače. Prepoznajmo svoje nezadovoljstvo, odkrijmo, na kakšen način ga izražamo in poiščimo drugačne poti od tistih, ki so jih prehodile ženske našega rodu. Ni nemogoče, a zelo smo nespretne. V nas živi zgodovina žensk, ki so se naučile lagati, napadati, poniževati, sprenevedati, očitati ... in ki so se vdale v samotno ženskost, v molk srca. Me pa imamo drugačne možnosti, le zaživeti jih je treba. To je lepši načrt kot pa razgovori s prijateljicami o tem, kako nemogoče može imamo ... . .

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...