Pojdi na glavno vsebino

Ženske običajno ne znamo poslušati

Prav zaradi tega, ker imamo za sabo zgodovino prezrtosti in zatiranja, smo se ženske zaprle in moških ne poslušamo. Navadno si priznamo, da se ne znamo izraziti, veliko težje si priznamo, da ne znamo poslušati.

Predlagam, da preverite same mojo trditev. Mirno in pošteno (torej ko ste res pripravljene slišati odgovor), vprašajte partnerja: »Ali imaš občutek, ko govoriš, da te znam poslušati?« Pri tem je najprej zanimivo opazovati, da bo verjetno najprej tehtal, zakaj to sprašujete. Če ga običajno ne poslušate, bo najprej pomislil, kaj imate za bregom. Če ima občutek, da ga nikoli ne poslušate, ne boste dobile iskrenega odgovora. Odvadil se je vaše pozornosti in ne zaupa kaj dosti, da vas resnično zanima, kaj čuti. (To velja tudi za otroke.) Če dobite površen odgovor, se vprašajte, zakaj bi ve tako odgovorile. Verjetno zato, ker ne verjamete, da drugega res zanima, ali pa zato, ker se je navadno tak dialog slabo končal. Zato nam tako vprašanje daje veliko odgovorov na to, kako se drugi počuti ob nas, ko naj bi kaj povedal o sebi. Vse želimo istega odgovora: »Ja, večinoma čutim, da me res poslušaš.« Zato drugačen odgovor ne bo dobrodošel in prijeten. Če drugi reče: »Ne, večinoma me ne poslušaš« , je zelo možno, da bomo takoj šle v protinapad: »To je zato, ker ti mene ne poslušaš!« S tem boste spet potrdile njegov občutek, da vas ne zanima, kaj on čuti, drugače bi vprašale kaj več o tem in poskušale doumeti njegove občutke, pa naj se vam zdijo utemeljeni ali ne. Problem dialoga je namreč v tem, da je treba ločiti faze, ko poslušamo, od tistih, ko se izražamo. Poslušanje pomeni, da je drugi na vrsti v celoti, popolnoma, za določen čas, in da nimamo pripomb, komentarjev. Samo poslušamo čim bolj odprto. To lahko počnemo tudi s človekom, ki nas sploh ne zna poslušati, če nas res zanima, in za kratek čas oziroma občasno nam to nam prav nič ne škodi. Samo več razumemo, to je vse. Izražanje pa je nekaj drugega in zahteva druge procese. Važno je vaditi oboje. Napačno pa je misliti, da znamo poslušati, če nas niso poslušali, ko smo bile majhne. Običajno je res nasprotno. KDOR JE BIL ZATIRAN, UTIŠAN ALI VZGOJEN V USTREŽLJIVOSTI, NE ZNA POSLUŠATI. Z nesposobnostjo poslušanja oddaljujemo od sebe prav tiste ljudi, ki jih imamo najrajši, saj se ne zavedamo, da Z NJIMI RAVNAMO TAKO, KOT SO STARŠI Z NAMI. To ne velja le za partnerja, ampak tudi za otroke. Znati poslušati, ko se odločimo, da deset minut počnemo samo to, nam vliva moč, samozaupanje in samostojnost. Ko čutimo, da globoko poslušamo, čutimo moč svoje odrasle drže, svojo življenjsko usposobljenost. Zato v tem ni nič podrejanja, ampak veliko dostojanstva. Vaditi po pet minut poslušanja na dan nas osrečuje.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...