Pojdi na glavno vsebino

Ženske na poti v bolezen

Ženske na poti v bolezen

Mnoge ženske žal niti v zrelih letih ne zaživijo svobodno. Leta minivajo in čas zase ne pride nikoli.

Vedno bolj pogosto opažam, kako se ženske ne znajo umakniti iz svoje vloge v službi domačih niti tedaj, ko pridejo v zrela leta in bi imele vso pravico, da skrbijo predvsem zase, odraslim članom pa bi prepustile njihov del. In da bi se končno na domu začela enakopravnost enakovrednih.

Ko minejo dolžnostna leta (vse dati od sebe za otroke in družinsko življenje in delo ...), pride za ženske čas razmišljanja o globljih zadevah. O sebi. Končno. Ali pa je treba čakati na smrtno posteljo?

Brez tega ženske zbolijo. Zanemarjati svoj čas, svojo prostost, svoje iskanje smisla in novih poti zrelosti in uresničenja ... ni le narobe. JE ZELO NEVARNO.

Iz zaposlene ženske, žene in matere se nekatere spremenijo še v tašče in babice, negovalke in prevoznice brez dopusta. Čas zase se nikoli ne začne. Ko se končajo obveznosti enega obdobja, se že pojavijo druge. Vsi še kaj naprej razpolagajo z njimi ter določajo, kaj zmorejo in za kaj vse imajo čas.

Stavki niso vprašalni in spoštljivi "Si želiš to narediti?" "Imaš kaj časa zame?"

Še manj je podpore: "Si želiš zdaj nekaj časa zase, ko si nam toliko pomagala? Kaj bi ti bilo všeč?"

Ne, to je zdaj kar določanje, ukazovanje, pričakovanje, ki ne more biti zavrnjeno. Razpoložljivost PREDPOSTAVLJAJO: "Saj imaš čas." "Nimaš razloga, da odkloniš uslugo."

Če hoče ženska početi kaj zase, je to že skoraj žalitev. "Kaj ti je treba hoditi tja med tuje ljudi, ko imaš domače, ki te imajo radi in te rabijo???"

Preventiva raka, infarkta, alergij, bolezni ščitnice, kroničnih bolečin pri ženskah se začne z analizo stavkov, ki jim jih namenjajo najbližji. Potrebni so ne le krvni izvidi in preiskave, ampak tudi analiza sporočil. Koliko je v njih ubijajočega izrabljanja, omejevanja svobode in veselja, želj in časa, koliko rakastih celic nesvobode?

Če se bogato in sproščeno notranje življenje nikoli ne more zares začeti, ker ni časa, bo tudi telo prej ali slej povedalo, da si ne želi več živeti. Kajti biti vedno na razpolago ni življenje.

Seveda nič ne pomaga, če je ženska prva, ki od sebe zahteva razdajanje do skrajne meje in upa, da bo speljala.

Ženske, poglejmo vase in branimo svoje življenje. In ne učimo svojih hčera žrtvovanja. Učimo jih ljubezni, ki oživlja svet, spoštovanja sebe in radosti. Največ damo domačim, če smo poštene do sebe in se ne silimo biti bolj sposobne dajati, kot je res.


Oznake: osebna rast ženske svoboda enakopravnost


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...