Pojdi na glavno vsebino

Ženske, ki ubijajo

Te dni se je v Italiji spet zgodilo (vsako leto je nekaj takih primerov), da je mati ubila svoje otroke. Spet se postavlja isto vprašanje: zakaj ženska, ki je zapuščena, ne zna iti skozi bolečino drugače?

Zapuščeni ali drugače prizadeti moški ubije žensko (in včasih še sebe), zapuščena ženska otroka (in včasih še sebe). Prav te dni smo imeli spet več obeh primerov. Ni potrebna statistika, da rečem, da je ta razlika kar pravilo.

Mati, o kateri govorim, je zabodla in ubila vse tri hčerke ter poskusila tudi s samomorom, a ji ni uspelo. Ni poiskala pomoči, ko je mož nenadoma odšel z drugo, v svojem šoku se ni nikomur zaupala, ni verjela, da obstaja v njej moč za rešitev, pot v bližino, ki pomaga. Ni znala žalovati močno in mirno, ni znala deliti z drugimi svojega obupa. Kje bi se lahko bila naučila vsega tega? Kje bi se lahko opremila za življenje?

Skrb za čustveno samostojnost in nego sebe še ne sodi v vzgojo sodobnih žensk. In seveda so vsi sosedje spet začudeno izjavljali, kako mirna, prijazna in krasna oseba je bila in kako ni bilo videti, da je kaj narobe. Ali ni ena od zahtev, ki jih imajo ženske do sebe, prav ta, da se nič ne vidi, ko trpijo?

In seveda je tudi televizija spet potrdila, da je šlo zatragični, neobičajni izpad neuravnovešene in depresivne osebe. O družbenem ozadju vsega tega, o položaju ženske, o njeni globinski nesamostjnosti, o preprečevanju… pa nič.

Mnoge ženske (večina?) ne znajo skrbeti za svojo varnost, niso pripravljene na zapuščenost. Svoje ravnovesje položijo v roke ljubljenenga človeka. Zaman si delamo utvare o ženski emancipaciji, dokler je tako. Nasilje, ki ga ženske doživljajo od moških vsak dan, je samo drugi obraz nasilja, ki ga nad seboj izvajajo same ženske, ko se odpoveduje svoji potrebi po povezanosti z drugimi ženskami, s svojo svobodno naravo, in se zaprejo v odnos, ki jim požre dušo..

Veliko lahko naredimo, da ne bo več tako. Predvsem to, da ljudem ob sebi (moškim in ženskam) dopuščamo, da izražajo, kar čutijo, in da tudi sami ne govorimo le o svojih uspehih, ampak tudi o vsem, kar nas boli, bega in poriva v obupovanje in neobvladane odzive. Ko se bomo naučili deliti, poslušati drug drugega in se podpirati v naši skupni ranljivosti, ne bo treba ubijati, da kdo izpove svoj obup, ker ni našel druge poti. Naj torej ljudje ob nas vedo, da smo pripravljeni videti, slišati in čutiti, kako jim je, in da niso sami, ko ne vidijo izhoda. Naj bo med nami vedno več prostora za vse, kar se v resnici vsakomur dogaja, in življenje bo zmagovalo.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...