Pojdi na glavno vsebino

Ženske in moč želje, tretji (zadnji) del

V tretjem delu članka najdete razmišljam o tem, kako se same oviramo: če gojimo podredljivost, igramo nemoč, se pritožujemo in pomilujemo ... namesto da bi jasno izražale svoje želje in negovale svojo samostojnost.

Od kod naša podredljivost? Naša nesamostojnost izvira še najprej iz tega, da smo sebi premalo dragocene. Nekoč smo užile premalo uslišanosti, premalo občutljive nežnosti, kajti le na ta način bi se bilo lahko v nas pretočilo občutenje, da smo dragocene. Nežnost je namreč pozorno, rahločutno ravnanje s kom, ki nam je izredno dragocen. Za površno primerjavo lahko pomislimo, kako ravnamo s predmeti, ki so izredno dragoceni, nenadomestljivi in jih na noben način nočemo poškodovati. Zato se otrok doživlja z občutki skrbne, nežne pozornosti, kot da bi šlo za pravico, ki nikoli ne more biti pod vprašajem. Po novejših raziskavah Infant Observation (a prva opažanja segajo že v čas po drugi svetovni vojni) doživlja otrok po porodu in v prvih tednih hude napade predsmrtne tesnobe, ker še ni utrdil svojega občutka, da obstaja. Zato je lačen občutkov, ki ustavljajo in pomirjajo to grozo izničenja, razblinjanja, razlivanja ... (težko je najti pravi izraz). Najprej mati pomaga s tem, da dojenček doživlja njene objeme, dotike, fizični holding in varno povitost, kar ga zadržuje v varnih mejah, v zgoščevanju bivanjskega ovoja, lahko bi rekli kar - psihične kože. Pozneje, po prvem mesecu, se to dopolnjuje z iskanjem materinega pogleda in občutka, da je mentalno dostopna. Dojenček začenja postopoma doživljati, da je mogoče vzdrževati stik tudi na daljavo ter v njeni odsotnosti ostajati v njeni zavesti (ni nas pozabila, zanjo obstajamo). Krize upadajo in otrok postopoma prehaja v sposobnost, da zadržuje samega sebe v občutenju obstojnega-samostojnega obstajanja. Samostojnost je zato v svoji izvorni, temeljni obliki potrjenost, da obstajamo in da ni nevarnosti, da bi se zaradi zapuščenosti ali materine nedostopnosti lahko pogreznili v nič. Nedostopnost pomeni, da je mati morda fizično navzoča, a čustveno nedostopna, zato otrok ne more vstopiti v njeno občutenje sebe, ne more je osvojiti in se z njo zliti. Groza izničenja, občutenje predsmrtne stiske popušča glede na to, kolikokrat in kako polno smo se lahko zlile z materjo in njeno predanostjo ter sposobnostjo, da nas razume, kolikokrat smo se pomirjene vrnile vase. Poleg tega je važno tudi, koliko je bil vitalen ta stik, ker matere, v katerih prebivajo le pobite želje, v otroka nalagajo podobne občutke. Bivanjski prastrah pomeni, da so obupni občutki prevladovali in da še vedno v večji ali manjši meri obvladujejo našo notranjost. Lahko se jih rešimo, če jih prepoznamo in predelamo. Če imamo same otroke in se bojimo, da so jih naše težave poškodovale kot dojenčke, je važno, da vemo, da resnica zdravi. Otrokove rane se celijo po skrivnostnem postopku, če mati celi svoje lastne rane. Oče, ki podpira mater Vloga očeta pri tem je, da z materjo sodeluje in da vedno pogosteje občuti, pomirja in vzpodbuja otroka na svoj, moški način. (Procesi moškosti so po Jungu otrdevanje, osvetljevanje, izostritev itd.) Moški način predvideva stvarno, trdno, sončno, nekomplicirano, uravnovešeno delovanje, v katerem se tudi mati - ženska umiri, utrdi in počuti močnejša, sposobnejša, kompetentna v negi otroka. Z drugo besedo, moški svojo žensko kot mater ovrednoti. Njegova pomoč nikoli nima za cilj, da bi jo nadomestil, popravljal v njeni specifični materinsko vlogi, obenem pa se tudi ne pusti izrivati iz odnosa z otrokom. Žena brez moža marsikaj prezre in otroka nujno vidi le delno, obenem pa si brez pravega moškega ob sebi vzame preveč prostora. Otroka oba vidita le v dvoje in vzgajata dobro le v dvoje. V vsakem dojenčku, ki v prvih tednih ni deležen temeljne pomiritve in se ne more zateči v materino mentalno dostopnost, zazija temeljna rana, brezno nikoli pomirjenega strahu. Prastrah lahko postane kompas življenjskih izbir in vse služi preprečevanju neke katastrofe, ki jo slutimo in se je branimo. Kaj ima pri tem oče? Če otrok ni varen v odnosu z materjo, ima oče prav gotovo nekaj pri tem ... Zato je naše pojmovanje življenjske varnosti bistveno vezano na to, česa smo se naučile o svoji moči v izvorni družini. Ker se vse to odvija na ravni čutenja in ne ravni zavesti in besede (dojenčkova duševnost predeluje predvsem spremembe telesa, občutke), je naše občutenje bivanja ostalo zapisano predvsem v telesu. Če smo ostale nepomirjene v življenjski grozi neobstojnega bivanja, se moramo šele naučiti verjeti, da imamo v sebi samostojno življenjsko energijo. Nesamostojna življenjska energija V jeziku telesa nesamostojnost pomeni, da glave ne bomo nosile visoko, oči ne bodo videle resnice jasno, kolena se nam bodo tresla, ker tla pod nami bežijo ... Varuh nekoč v ključnem času ni prišel ali pa ni naredil tistega, kar smo nujno potrebovale. Naša celotna občutljivost oziroma mentalna dejavnost doživi premik težišča, ki namesto v spontano iskanje vitalnih užitkov (v sebi, v odnosih, v svetu), nastavi vse gibanje okrog vprašanja, kako pregnati grozljivo negotovost. Sposobnost ljubezenskega uživanja in razvojnega razmaha otrpne, strmoglavimo v svet, ki ga obvladuje služenje. Služenje čemu? Simuliranemu dobremu počutju v svetu, strategijam proti negotovemu občutenju sebe. Vprežemo se v simulacijo energije za življenje. To energijo si pričaramo tako, da se odločimo za ustvarjanje določenih občutkov, ki seveda niso pristni: da smo dobre, plemenite, neoporečno zaslužne, samostojne in močne. (Načinov za simulacijo energije je veliko več, tu je prikazana le tipično ženska depresivno-storilnostna varianta. Lahko se namreč zatekamo tudi v scenarij samotarske vzvišenosti, napadalne objesti, izzivalne brezbrižnosti, nepremagljivosti in še česa ...) Tesnoba molči le, če smo vsak dan zelo pridne in popolnoma učinkovite. Svoje hude negotovosti ne čutimo, a v resnici ne čutimo niti sebe, želje pa ujeto molčijo. Vse naredimo, da bi naše življenje funkcioniralo, vse naredimo za občutek, da obvladujemo dogajanje, a dogodki ali nerazumljiva tesnoba nam dajejo slutiti, da ni tako ... in panika narase vsakokrat, ko dejstva povedo, da bolečih izkušenj nismo mogle preprečiti in da nami ni doseči dotika varne, vsemogočne roke, ki nas zna in hoče zaščititi. Kot nekoč ... Manipulacija sebe in drugega Naša potreba po samodokazovanju nas oddaljuje od resnice o lastni šibkosti, obenem pa tudi od resnice o naši odraslosti in moči. S tem, da z občutki manipuliramo, si zapiramo pot prav do uresničevanje velike želje po samostojni energiji, ki daje največjo srečo. Želimo si sprožiti določena čustva v drugih, zato delujemo manipulativno, predvsem pa vodimo svoja lastna čustva in določamo, kaj moramo doživljati. Od teh čustev, ki jih v drugem skušamo (pogosto tudi uspešno) prebujati, postajamo odvisne. S tem ne zavajamo le sebe, tudi drugim se ne približamo oziroma le simuliramo komunikacijo. Zato tudi ne dobimo prave podpore za svoje želje. Usmerjene smo v svoj nevrotični cilj (samopomirjanje), ne na poslušanje drugega ali sebe, kot sva in kot se lahko res zbližava. Nekaj hočemo doseči v sebi, nekaj pa v drugem, nismo resnično odprte za stik in razvoj odnosov. Morda se želimo drugemu zasmiliti, morda požeti občudovanje, morda iztisniti pohvalno besedo, morda vzbuditi občutek krivde, ker je bil z nami pregrob, morda pričarati sanjo o razumevanju in sreči, iluzijo o svoji moči, delavnosti in učinkovitosti. V vsakem primeru nismo suverene in spontane, čuteče do sebe. Tudi drugi v svoji pristni podobi izgine iz naše zavesti. Nima več svojega lastnega življenja, svojih skrivnosti, ne sme biti nepredvidljiv ... in to tudi čuti! Vse mora teči po našem scenariju, s katerim si zagotavljamo želene in simulirane občutke ... ki pa še najbolj škodijo nam samim. Ko izražamo take »želje«, ponižujemo sebe in drugega. »Želje«, ki hočejo drugega narediti nam po volji (v službi občutkov, ki jih moramo doživljati), pa naj gre za otroka, starše, partnerja ali kogarkoli ... nikoli ne vrejo iz naše sredine. Ta namreč rojeva samo želje, ki so samozavestne in svobodne, in se občutljivo odziva na našo potrebo po samouresničenju. Česa si želimo, da bi se pomirile? Omamna učinkovitost V namišljenem svetu svoje (PRISILNE) učinkovitosti igramo svojo plemenito vlogo mimo resničnih potreb naših bližnjih in predvsem mimo svoje pristne narave. Ni čudno, da včasih možje tako sovražijo prizadevnost svojih žena ... Gorje, če ženski rečemo, naj neha garati ... kdo bo pa vse naredil?!!!!!!!!!!!!!! Predvsem pa - s čim bo nadomestila te občutke, to slast svoje pridnosti? Kajti ta slast deluje kot mogočno pomirjevalo in obenem povzroča evforijo: kadar ženska lahko reče pred celim svetom, da je na določen dan ogromno naredila in da ima kaj pokazati, se dogaja točno to. Če pa tega občutka ni, nastopi prava abstinenčna kriza. Kajti brez omamne učinkovitosti zazija občutek, da ni ničesar vredna in sposobna. Deklica postaja brez materinega vzgleda ter brez ustreznega vpliva močnega očeta, ki bi to poplavo samodokazovanja zajezil, preobčutljiva na nekaterih področjih ter popolnoma otopela na drugih. Njena drža izvira iz občutka nemoči in iz velikega strahu pred očitki lastne (izkrivljene) slabe vesti, ne iz želje, da bi se suvereno izkazala. Depresivne težnje, ki so pri ženskah zelo pogoste (vsaka peta ženska kdaj doživi depresivno obdobje), slonijo predvsem na tej ranljivosti v kombinaciji s storilnostno naravnanostjo. Ker gre za dva dejavnika, ki preprečujeta ozaveščanje pristnih želja, jih je pametno ozavestiti in onesposobiti. Ti mehanizmi nas namreč vodijo daleč proč od samostojnosti. Preobčutljivost, s katero izsiljujemo in si lažemo Lahko se naučimo ločevati med samozavestno, celostno in resnicoljubno občutljivostjo in ter razbolelo, enostransko in manipulativno preobčutljivostjo. Ob tem raziskujemo, kako iščemo uteho v storilnosti. Katera vrsta naprezanja je naša, osebna, tista, s katero skušamo v bližnjih vzbujati hvaležnost, pomilovanje, usmiljenje ali občudovanje? Če dovolj vztrajamo, se nam prej ali slej razodene najgloblji strah, ugledamo pred seboj svojo nesrečno igro ter si odpremo pot v svobodo. Predobra ... ali motena? Ker nekoč, ko smo bile resnično nebogljene, bistvenega nismo dosegle po naravni poti (s spontanim izražanjem neke potrebe), smo se pač naučile iskati dobre občutke s prirejanjem in potvarjanjem svojega samodoživljanja. Toda temu otroškemu (in nekoč povsem upravičenemu) početju lahko kot odrasle osebe (danes) s pošteno besedo rečemo zlaganost. To nas osvobodi ljubeče solidarnosti s preživelim vzorcem. Danes nas ne varuje več, temveč le še ponižuje. \"Zgledna pridnost\" je v bistvu samozatajevanje, pod katerim se skriva strašna jeza. V besedah se preobčutljivosti upiramo, celo otepamo se je in govorimo (prepričano), da nam je odveč. Kolikokrat si rečemo: \"Le zakaj moram biti tako neumno občutljiva???\" Navidezno smo iskreno pripravljene, da se tej pretirani ranljivosti in nemoči odpovemo. Toda naša navezanost na lastno ranljivost je pogosto izredno močna, saj se v njej (in samo v njej) počutimo močne, vredne več (prej sem zato uporabila izraz omamna učinkovitost, slast). Dodajmo še, da nas nekatere besede zavajajo, ker priklicujejo občutenje absolutno dobrega, torej nečesa, kar v nobene primeru ne more biti sramotno: besede dober, pošten in občutljiv nikoli ne zvenijo kot motnja ali škoda, pa čeprav rečemo, da je kdo \"pretirano\" tak. Zato je bolje za nas, da uporabljamo za svojo pretirano občutljivost drugačne izraze, take, ki jo pokažejo v pravi luči, na primer manipulativna mehkoba. Prava beseda nas namreč lahko odvrne od običajnega vzorca, nas strese in predrami, v nas prebuja pravo občutljivost. »Preveč sem občutljiva in dobra!« Ženske to ranljivost največkrat doživljajo kot jamstvo svoje plemenitosti. Težko ozavestijo, da ne gre za plemenitost, ampak za varovanje nekega gledanja nase, ki jih tolaži in drži pokonci. Ko nakažemo, da to ni nobena krepost, ki bi jo bilo treba gojiti in ceniti, lahko naletimo na hud, trd in užaljen odpor. Nezdrava samozavest (pravimo ji samoljubje ...) je prizadeta v živo in se odzove kot ranjena žival. Kaj se skriva v našem občutku, da moramo pretirano občutljivost, pridnost in dobroto braniti kot častne lastnosti in kaj imajo te \"kreposti\" skupnega? V pritožbi »Preveč sem občutljiva in dobra!« ni (le) pristne bolečine. Ko bi bilo tako, bi z veseljem sprejele olajšanje in se tega otresle, kot se pri bolečino vedno dogaja. Ali nismo srečne, če nas kaj neha boleti? Seveda trpimo, ker smo preveč ranljive, a ne samo zato in ne predvsem zato. V omenjenem stavku se skriva tudi ponos, da smo take. Tega nas pač ne more biti sram! Nasprotno, čutimo, da je pretirana občutljivost sicer boleča, a da je tudi prednost, zasluga, čin. To je nekako tako, kot če rečemo, da smo predobre. Čeprav vemo, da so nas že večkrat opeharili ali izigrali, se tej svoji potezi težko odpovemo, ker se v njej počutimo sicer naivne ali celo neumne, a tudi plemenitejše od dežurnega nepoštenjaka. Če preobčutljivo trpimo in garamo, nam pač nihče ne bo mogel ničesar očitati. Krivi bodo le drugi, tisti, ki nas izkoriščajo. Oprane bomo vsakega samoočitanja in sicer potrte, jezne in krivično obravnavane, a tudi... na strani pravice!!! Dobro občutenje sebe oziroma svojo pravilnost smo rešile tako, da smo odigrale žrtev. Ne znamo dokazati svoje vrednosti drugače kot s tem, da dokazujemo svojo izjemnost. Ta igra je nevarna in celo pogubna. Vsa naša sreča je odvisna od tega, da s tem odnehamo, in vsi odnosi, še posebno tisti z našimi starši, partnerji in otroki. Počasi odkrijemo, da se lahko počutimo kdaj lene, egoistične, nepripravljene sočustvovati in obenem ponosne nase in na strani pravice. A prej je treba prestati abstinenčno krizo ... Odvratna igra nemoči Ker smo v resnici odrasle, je nebogljenost danes lahko samo igrana, umetna, pa naj bomo še tako vživete v to vlogo. S takim občutenjem sebe dušimo svojo stvarno in pristno osebnost in se silimo živeti v mučni drži, ki ni izraz našega samostojnega jedra, naše pristne in razpoložljive moči. To prisilo pa izvajamo tudi nad drugim, ki mora naši predstavi verjeti, v njej sodelovati: ko se utrujene lotimo pospravljanja, nam nihče ne sme reči, da bi lahko počivale ali storile kaj drugega ... Vse se nas tiče Naš bližnji je (pa naj se strinja ali ne ...) proglašen za vir našega dobrega ali slabega počutja, njegova čustva so predmet našega nenehnega prizadevanja ter poseganja. (Kaj drugi čuti, želi, misli, doseže, počne? ... Vse se nas tiče!) Predvsem pa je treba povedati, da se vse to dogaja v naši (in ne njegovi) glavi: občutek, da delamo pravo stvar, da smo dobre v svojih očeh, izvira iz našega prizadevanja, iz naše potrebe po obvladovanju vsega, kar se tiče našega življenja, torej predvsem najbližjih. Drugi ima čisto svoj pogled na stvar in največkrat niti zdaleč ne doživlja kot mi. Največkrat si sploh ne želi naše \"pridnosti in dobrote\" ... Tako na primer mati, ki na tihem joka, ker je bil sin neprijazen, v svojem ponujanju ljubečih uslug ni bila (v sinovih očeh) predobra in preobčutljiva, temveč egocentrična, dušeča, nesposobna razumevanja. Sinova pristna čustva govorijo, da bi jo najraje »zadavil«, a če svojih čustev ne bo mogel izraziti, ne bo jezen, pač pa se bo počutil krivega in grdega, da jo spravlja (ubogo revico) v solze ... in kruta igra se nadaljuje. «Le kaj sem ti naredila hudega? Ali si to zaslužim?« Igra nemočne dobrote je drugim upravičeno odvratna, a ponižuje tudi nas same. Depresivna drža pomeni, da uporabljamo lastno ranljivost in samozatajevanje kot orožje, ki drugega onesposablja. To je naučeno, ne pa naravno, zato se tega lahko odvadimo. Nekoč smo bile drugačne, zdravo ponosne, kajti noben zdrav otrok si ne želi živeti ponižno. Toda uporni nagon po samozavesti smo zatajile. Vse, kar je najbolj živega in zdravega v nas, pa zahteva častno življenje in nam ponuja svoje zavezništvo! Odpovedale smo se spontani samoobrambni energiji, raje rešujemo svoje »nedolžno občutenje sebe«. V svojih očeh hočemo biti predobre, nežne in zunaj vsakega možnega očitanja ... in zato znamo biti tudi kruto neobčutljive do potreb drugega. Kajti drugi (na primer otrok) morda rabi, da odtegnemo pomoč in da se umaknemo, če naj se razvije in odkrije, da zmore sam. Otroku lahko neizmerno škodimo, če je vedno v ospredju naša potreba, da bi se počutile dobre. Žrtve pa smo seveda tudi same: ko si vzamemo za krajcar svobode ali užitka, se nam zdi, da krademo in izdajamo nekaj svetega, privoščimo si kaj malega zase le, če je zraven priložen boleč občutek krivde. S tem se odkupimo, da smo skočile iz zapora na začasno prostost. Brez varnostnega občutka svoje neizmerne pridnosti-dobrote se počutimo izgubljene in ničeve. Oprostite, ali si lahko to želim? Svojim željam zelo pomagamo, če se odpovedujemo iskanju odobravanja. Vsaka od nas ima vsaj enega človeka (starše, otroka, sestro, partnerja ...), pri katerem \"vlaga prošnje\" in išče odobravanje oziroma dovoljenje za svoje želje. Če ta našo željo obsoja ali kaže, da zaradi tega trpi, bomo imele slabo vest in bomo morda tisto vseeno naredile, a s težkim srcem in z mučnimi posledicami. Bolje je, da nikogar, niti najljubše osebe ne prosimo, naj nam napolni dušo s toplino, s pohvalami in vzpodbudami. Ne čakajmo na besedo, ki nam bo vlila mirno vest in navdušenje nad našimi načrti ... ker nas to ne krepi. Eno je spoštljiv dialog, ki je vedno koristen, drugo je odvisnost, v kateri izgubimo svojo smer. Naša samostojna vest naj presodi, ali je uresničevanje naše želje potrebno in upravičeno ter ali res komu škodimo, ga zanemarjamo itd. Srkati odobravanje kot materino mleko Srkati odobravanje kot materino mleko, da pridobimo moč za življenje, je potreba, ki jo lahko uspešno omejujemo v svoj prid. Manj iščemo odobravanje, bolj utrjujemo samostojnost (občutek, da smo sposobne, upoštevanja in ljubezni vredne) in svojo vest, in manj bomo trpele ob kritikah in porazih. Užitke odobravanja lahko nadomestimo z užitki samostojnosti in zanašanja na lastno vest, ki so veliko bolj osrečujoči. Kako vemo, kdaj iščemo ali bolje rečeno zahtevamo odobravanje? Vsakokrat, ko začutimo užaljenost, ko kaj zamerimo, ko smo jezne na cel svet, ko se počutimo mučenice in zapostavljene, ko nas zaboli kritika ... To velja tudi za druge: hvaliti drugega ni vzpodbuda za njegovo samostojno vero vase. Zato je važno, da med odraslimi ljudmi govorimo o svojih občutkih in spoznanjih: kaj nam je bilo všeč in zakaj, ne pa, kako je bil drugi čudovit. S takimi pohvalami namreč nakazujemo svoje pokroviteljstvo, kot da je drugi otrok, ki rabi odobravanje. Ker je negotovost med ljudmi zelo razširjena, mnogi uporabljajo pohvalo za moč nad drugimi (drugi pa napadajo, odvisno od značaja, cilje je isti ...). Bolje, da tega ne počnemo, ker to ni vzpodbuda za našo zdravo samozavest. Neenakopravni odnosi vedno ponižujejo vse, ki so vpleteni. Izrekanje želje Dokler se počutimo majhne, ne moremo želeti samostojno. Otrok je odvisen od odraslih, od njihove naklonjenosti, v primeru zavrnjene želje nima kaj in nima kam. Otroštvo ne pozna svobode, če je ne omogočijo odrasli. Zato je važno, da se naučimo zapuščati svoj občutek, da smo majhne, in da se polno vživimo v odraslost. Ni preprosto, pogosto bomo spet začutile nebogljenost, ki se prikrade v naše občutenje sebe mimo naše volje. A če jo začutimo, se lahko vsakokrat sproti vzpodbudimo in si povemo, da smo odrasle. Dejstvo je, da nismo več majhne in nemočne, pa naj bodo nasprotni občutki še tako živi. To nas predrami in preusmeri, da se vrnemo v realnost, v svojo moč. Ne gre takoj in ne gre zlahka, včasih celo ne gre brez pomoči, a postopoma lahko vsaka ženska izpelje slovo od nebogljenega otroštva. Odpoved potrebi, da bi nas drugi odobravali v naših željah, je odpoved majhnosti, samoponiževanju, iskanju zaščitnikov. Začne se čas iskanja odraslih sopotnikov, sodelavcev, prijateljev, naklonjenih in samostojnih bližnjih. Trajnostno osrečujoče so samo tiste želje, ki se porajajo iz našega občutenja lastne odraslosti in samostojnosti. Srčne želje ne prosijo za dovoljenje. Dvignejo pa se le, če začutijo svoboden zrak, da na njihovih krilih lahko zaživimo smisel svojega obstajanja. In še drobna vaja: Izgovorimo naslednji stavek in se vprašajmo, ali ga res globoko čutimo kot svojo resnico. \"Nisem majhna. Sem odrasla.\" Kako doživljamo ta stavek? Čutimo odpor do tega, da bi se doživljale kot odrasle? Če je tako, naredimo nekaj zase, da pomagamo mali deklici - dojenčici v sebi: odrasla bo, če bo dovolj dolgo doživljala našo nežno in potrpežljivo ljubezen, tako dolgo, da bo zbrala dovolj poguma ... in shodila.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...