Pojdi na glavno vsebino

Ženske in moč želje (prvi del)

To je prvi izmed štirih člankov s skupnim naslovom Ženske in moč želje, ki jih boste lahko brali v naslednjih tednih. Obravnava vprašanje motivacije in oklevanja, vlogo očeta v porajanju ženske moči ter načine, s katerimi se ženske ovirajo. Opisala bom tudi povezavo med storilnostjo in depresijo ter pomen telesa pri uresničevanju lastnih želja.

Česa si najbolj želimo? Naše želje se navadno gibljejo okrog temeljnih dobrin, ki vse zajemajo našo potrebo, da bi se počutile učinkovite in pravilne, v miru s seboj, močne, veliko vredne, sprejete. Vse izvirajo iz temeljne potrebe, da bi živele polno. Toda še pred polnostjo nosimo v sebi hrepenenje po občutku, da imajo naše želje vpliv na naše življenje in da nismo lutke v rokah usode, soljudi ali preteklosti ... Za vsakega človeka je misel, da nima nobenega nadzora nad dogajanjem in da ne zna, ne more poskrbeti za svoje dobro, skrajno onesrečujoče in celo neznosno, če zajame več področij. Iščemo zdravje, partnerjevo ljubezen in ljubezen svojih otrok, notranjo moč, varnost, odsotnost psihičnih bolečin, kot so depresija, občutek krivde, strahovi, iščemo občutek, da nas drugi odobravajo, iščemo izpolnjujoče, dobro plačano delo ... Vsi si želijo vse to ali kaj podobnega. Kaj potem pomeni iskati čisto svoje, izvirne, goreče želje? Čas za velike želje pri ženski Odgovor je v naši sredini, tam, kjer bije naše jedro. Tja mnoge ne pogledamo dolga leta. Pogosto moramo prej spoznati svojo glavno nemoč, tisto, ki nam megli pogled na gorečo sredino. Navadno nam šele življenjski udarci ali veliki obrati usode pokažejo, katere svoje želje nismo nikoli uresničile, na primer želje po samostojnosti. V prvem delu življenja navadno živimo dokaj neozaveščeno, v okviru predvidenih ciljev in dolžnosti, od dela do družine. Družinska vzgoja, vpliv okolja in poklicne poti ... razvoj naše osebnosti nam ni kaj dosti razviden, saj običajno mislimo, da odločamo same. Šele po tridesetem in zlasti po štiridesetem se začenja oglašati nemir, ki nam nakazuje, kaj smo zanemarile ali kam smo zašle. Veliko smo uresničile in si izpolnile nekatere želje, a postopno se naše notranje zahteve večajo: svojemu življenju želimo dati žar, neko jedro, ki bo vzdržalo do starosti, ali na kratko: v dobi individuacije se začenja oglašati naša potreba, da izrazimo svojo enkratno naravo, svojo neobremenjeno suverenost, in da dvignemo vse, česar si še nismo upale. Za nami so pogosto nihanja med poskusi prodora in umiki, med ustrežljivostjo in kljubovalnostjo, zdaj iščemo dostop do svoje samozavestne narave oziroma do vsega, kar jo lahko izrazi. V tej naši (pogosto neozaveščeni) želji je vir najgloblje moči. Tam je vzvod naše preobrazbe. Ta kraljevska želja se ne ozira več na pričakovanja staršev, otrok, partnerja, šefov, verskih avtoritet ... Pride čas, ko postanemo svoja lastna in edina avtoriteta ... ali pa nikoli ne dorastemo. Izgubljena resnica Želja, ki prinaša s seboj tudi moč uresničenja, nam ne priplava v sanje ali zavest, dokler ne zahrepenimo iz vsega srca. Odgovorila bo na naša klic, ko bo dovolj iskren. To ne pomeni, da smo zlagane in da živimo nepošteno, pomeni le, da premalo zaupamo svoji globini, odkrivanju in temu, da je najdragocenejše vedno najbolj skrito. Prav vse si pripovedujemo lažne zgodbe o nepremostljivih ovirah, dokler se počutimo nemočni otročiči. Šele ko si zares želimo odrasti, ko nočemo biti več žrtve, nas začnejo obiskovati naše najgloblje, svobodne in mogočne želje. Te imajo dovolj velika krila, da nas dvignejo in da dobimo razgled nad svojimi možnostmi. Vsaka blokada hotenja deluje iz neke korenine, ki se je v vsaki od nas razvila v popolnoma drugačno neužitno rastlino, od katere se ni mogoče zdravo nahraniti ... S to rastlino se vsak dan silimo in šibimo, onemogočamo si oglašanje svojih želja. Vsaka jo lahko najde le sama, ob pomoči naklonjenih ljudi, ki so lahko terapevti, a tudi iskreni prijatelji in celo naključni znanci. Življenje nam pomaga na nešteto načinov, da smo se le pripravljene učiti sreče in sprejeti namige in pomoč. Zaveznikov nikoli ne manjka, da le iščemo s srcem. To rastlino pozabe, za katero je prodala svojo dušo, pa bo vsaka poimenovala šele proti koncu svojega iskanja ... A važno je, da vemo: nikoli ni prepozno. Ni važno, kdaj bomo izrazile svojo moč, ampak da jo bomo. Naša leta se nam bodo zazdela razkošna in kraljevska le, če bomo poiskale svojo najglobljo željo in ji zaupale svoje življenje, pa čeprav se bo to zgodilo zelo pozno. Ali nima en sam jutranji žarek moči, da razsvetli zemljo in ustvari dan? Naše življenje dobi smisel, če dočakamo ta žarek ... Vse bo rešeno, če rešimo to jutro v sebi. Prav v vsakem ženskem srcu sedi ptica, ki čaka, da se dvigne v novorojeno jutro. Moč goreče želje Velikanska motivacija premika gore, to vemo. Kadar si česa želiš čez vse, ko ti je tisto najvažnejše, ko si za to pripravljena dati vse, premagaš vse ovire. Popolna mobilizacija vseh sil zajame domišljijo, iznajdljivost (vse variante za iskanje sredstev, zaveznikov, strategij ...), ciljna pozornost te usmeri, da se izogibaš vseh slepih ulic in čutiš, kaj je najboljše, predvidevaš uspeh, privlačiš vse, kar ti lahko pomaga. Vemo, da je težko dvigniti velikansko motivacijo. Toda to oviro lahko obidemo. Goreče želje nosijo v sebi moč samouresničevanja, s seboj prinašajo navdih in modrost, gorečnost in trdoživost. Zato naše vprašanje ni, kako uresničevati želje, ampak kako prilicati svojo gorečo željo, potem pa ozavestiti, kaj nam brani, da bi se ji prepustile. Izpolnitev srčne želje je le zadnja faza dolgega procesa, ki v veliki meri poteka nezavedno, a ga lahko spremljamo z ljubeznijo in zvestobo. Ta proces lahko olajšamo, če ozaveščamo svoje občutke in smo se pripravljene res spoznati. Odgovornost od nas zahteva srečanje z resnico o sebi in šele na tej osnovi se lahko potem odločamo v smer svoje najgloblje želje, tiste, ki je vezana na temeljno resnico našega življenja. Spoznavanje sebe ni kratkočasna in neobvezujoča pustolovščina, saj brez resnosti in poštenosti ne pridemo nikamor drugam kot v nove samoprevare. Če želimo živeti s poletom, pod vodstvom srčnih želja, je važno, da se (s toplino in razumevanjem) lotimo svojega oklevanja. Vprežena moč Naše želje se pogosto zdijo šibke, nejasne, na vsakem koraku smo pripravljene dvomiti in se vračati nazaj ... Obenem pa dobro vemo, da se znamo zagnati, če le hočemo, in da si upamo, kadar hočemo. Zato se upravičeno vprašamo, zakaj se ne zavzamemo za svoje želje (zlasti za najgloblje, goreče želje) s tako odločnostjo, kot jo znamo potegniti na dan ob drugih priložnostih? Naše sile nam postanejo dostopne, ko smo pripravljene iti do konca v odkrivanju lastne negotovosti. V našem oklevanju je ogromno moči, saj vemo, da se znamo obotavljati dolgo in trdovratno. Včasih se cela desetletja ne moremo odločiti za potreben korak. Ista moč, ki nas vlače nazaj in ustavlja, postane moč, ki nas popelje naprej, če jo obrnemo v pravo smer. Moč ni nekaj, kar je treba šele zgraditi, ampak nekaj, kar je treba osvoboditi v sebi. Spoprijeti se je treba s svojimi verigami, v katerih joče in včasih celo rjove naša moč.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...