Pojdi na glavno vsebino

Ženska v zaporu svojega uma

Ženska v zaporu svojega uma

Vedno je veljalo, da so moški v razumu, ženske pa v občutkih telesa in v čustvih. Zadnje čase pa vse bolj opažam nekaj drugega.

Velja seveda za ženske, ki jih poznam, za izobraženke pa še posebno.

Te ženske se predvsem izogibajo stika s telesom, z občutki, ki vrejo iz pristnega organskega življenja: iz prsi, iz kože, iz sklepov ... Hrepenenje, jeza, žalost, nežnost … vse to se začenja v občutkih, ki potem zgradijo čustva. Vsako pristno čustvo ima podlago v telesu, ki ga rodi. In samo na tej podlagi se potem oblikujejo žive misli in resnična spoznanja. A koliko tega si te ženske sploh dopuščajo? Kaj si res dovolijo čutiti, da se ta proces sploh lahko začne?

Opažam, da je ogromno tako imenovanega čustvenega življenje v ženskah v resnici samo vseživljenjska umska zgradba. Premlevajo, se ustavljajo v svojih prepričanjih, se vračajo nazaj in tuhtajo, zakaj se je kaj zgodilo, se utapljajo v samoočitanju ali/in zameri do staršev, pri tem pa seveda kopičijo stresne hormone, ki ustvarjajo neprehodno meglo v čustvovanju in mislih. To je kraljestvo uma, vse se dogaja v glavi, vse je mentalno in vse to potem preplavlja telo. To seveda niso pristni, izvorni občutki. To so umsko proizvedeni »občutki«, od zgoraj vsiljeno, mentalno ustvarjeno dogajanje, zgrajeno s pomočjo spominskega arhiva.

Vse je postavitev. Sedanje resnice, aktualnih občutkov in čustev teh njim zvestih misli pa ni nikjer v zavesti.

Ženski, ki je bila vzgojena po vsem nam znani tradiciji (malikovanje dolžnosti in kronična zahtevnost do sebe) je telo daleč. Če bi ga čutila in slišala, bi ne mogla naprej po stari poti. Zato ustavlja občutenje, da bi ustavila čustva in nazadnje misli, ki dajejo spoznanje. Živi v prepričanju o tem, kar čuti in čustvuje, v prevladi mentalnega sveta po meri za svoja notranja merila in zahteve do sebe. Daleč od narave, pa čeprav ima rada rože ali sprehode in zdravo hrano. Vse »naravno življenje« je lahko še vedno samo mentalno življenje, ki izključuje telo. V nasprotju s splošnim mnenjem, da je ženska čustvena, moški pa razumski, opažam, da ni tako. Včasih je v moškem več stika s telesom, več občutenja in več pristnega čustva in manj umske predelave kot v ženski. Seveda obstajajo tudi ženske, ki so v svojem telesu, čustvujejo pristno in na tej podlagi tudi jasno mislijo, tako kot obstajajo moški, ki poznajo samo svoj um.

S tem hočem reči, da nam ženskam pomaga dojeti, da NISMO prav pogosto v občutku in pristnem čustvu, kar bi nam omogočalo, da smo v svoji resnici, sebi blizu, jasne in močne. To nam pomaga, da razumemo, kako sta nezadovoljstvo ali celo nesrečnost doma v mentalnem dogajanju v možganih, ne pa v telesu, srcu in duši. In kako nam splošno prepričanje o naši čustvenosti in občutljivosti prav nič ne pomaga. Kajti šele POD našim mentalnim oklepom se skriva ženska čustvenost in občutljivost. Kar nas dela krhke in ranljive, ni naša ženska občutljivost, ampak SKORJA, ker nam naša pristnost ne more biti v pomoč.

Lahko odločimo, da hočemo zaživeti pristno, mogočno in zares. In odpre se pot, prikažejo se ljudje, ki podpirajo naše želje, vse okrog nas se poveže v nov ciklus. Prerojenje je na poti.


Oznake: osebna rast misli občutki


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...