Pojdi na glavno vsebino

Ženska in moč želje, drugi del

V drugem delu članka o ženski in njenih željah najdete nekaj misli o vlogi očeta pri oblikovanju ženske samozavesti in njene sposobnosti, da posluša in uresničuje svoje najgloblje želje.

Brez močnega očeta Veliko je ovir na naši poti do srčnih želja, oglejmo si eno glavnih: držo, ki nastane ob pomanjkanju odločnega in ponosnega, a tudi čutečega očeta. Oboje je namreč bistveno, ker prav iz te povezanosti nastane občutek, da smo močne in obenem še vedno ženske. Očetje pa so običajno pregrobi, hladni, strogi ali pa prenežni, premehki in odvisni od žene ali lastne matere, pogosto pa ambivalentni, kar je še slabše ker po eni strani ponujajo redke trenutke nežnosti, po drugi pa zavračajo in otrokovo ljubezen. Redko srečamo očeta, ki zmore sintezo trdne, a tudi sočutne moškosti, skratka očeta, ob katerem bi se lahko naslonile na njegovo močno in sočutno moškost. S tem nam ne bi bilo treba postati obrambno samostojne, storilnostno napete (\"Vse moram sama urediti!\"), obenem pa tudi ne podrejene, ker bi lahko bile ponotranjile očetovo dostojanstvo in trdnost. Zaradi vsega tega ženski manjka spontana in ponosna samoobramba, v sebi ne čuti dovolj samozavesti in obenem sočutja do sebe, da bi znala reagirati zaščitniško do sebe. Oče je ni ljubeče branil kot svojo veliko dragocenost in zdaj tudi sama tega ne zna. To pa bi moralo potekati kot avtomatizem nekako takole: ko me kdo obravnava zviška, poniževalno ali napadalno, se takoj počutim močna in sočutna do sebe in ustrezno ukrepam brez občutke krivde. Moje dostojanstvo nikoli ni pod vprašajem. Kaj pa postavljanje meja? Morda mislimo, da oče postavlja pravila in da ni njegova naloga, da bi deklici vlival občutke vrednosti. Seveda so pravila zelo važna, a kaj bi s pravili, če ostalo manjka? Ali naj sestradanemu človeku razlagamo pravila zdravega prehranjevanja za ohranjanje idealne teže? Ali naj potlačenemu dekletcu oče postavlja meje, da ne bo preveč egocentrična? Najprej je potreben ponos, najprej pride na vrsto obilje veselja nad seboj, potem šele lahko sledi omejevanje. Oče, ki omejuje, bi moral najprej poskrbeti, da bo imel kaj omejevati. A ponosa, ki prekomerno kipi iz otroka, v ženskah moje generacije in prejšnjih generacij ni bilo opaziti ... Pravila zahtevnih očetov večajo notranjo moč, kadar z discipliniranjem mogočnih želja oblikujejo otrokov značaj v zdravih okvirih. V primeru prikrajšanega otroka pa se omejevanje uresniči kot zakon samoodpovedovanja: namesto modre ovire, ki ustvari silno, a disciplinirano moč jezu, taki očetje izsušijo še zadnji curek skromnega potočka, ki vre iz otroka. Želje njihovih hčera pobegnejo globoko nazaj v zemljo ali pa se pojavljajo v neoblikovanih izbruhih kot podivjane, kalne ali uničevalne vode, saj nimajo prave zveze s samouresničenjem. Kaj se dogaja v možganih, ko reagiramo samozavestno: očetova dediščina Spontana samozavestna reakcija je izpeljana v hipu in še preden se zaženejo zavestni procesi frontalnih možganov, deluje pa skoraj kot nagon. Gre pač za avtomatiziran odziv, za neke vrste psihični refleks, kot kadar brez oklevanja umaknemo roko, ko nas kaj zapeče. Na mentalni ravni jo doživljamo kot prepričanost vase: razlogi za lastno samozavest se nam zdijo povsem utemeljeni in zato bi jih znale zagovarjati brez zadrege. Ženska s tem vzorcem reagira s toplim občutkom zase in jasno doživlja svoje razloge in njihovo utemeljenost.. Njeno samozavest sprožijo možgani sami oziroma organizem v celoti, saj samoobrambni odziv privre iz praspomina. Tako nas je namreč branil naš oče branil, nas in naše želje. To razpoloženje zna naš organizem ponazoriti, naši možgani pa znajo organizirati procese, ki so značilni za učinkovito, samozavestno mišljenje. Oče nas je samozavestno in toplo branil, zdaj pa to počnemo same. Neučinkoviti očetje Če je oče prešibak, odsoten, odvisen, predober ali drugače neučinkovit, hčerina notranjost boleče občuti to \"jamo nemoči\" v ženski duši. Varnostni alarm v lastnem domu je pokvarjen. Ženska se zna zdaj braniti le z nadomestili, neučinkovito, zmedeno, storilnostno, očitajoče ... kakorkoli že, a pravega pristopa ne zna občutiti in zato tudi ne izpeljati. Pretrda bo ali premehka ali zdaj eno in spet drugo ... Ker je imela večina naših mater take očete, so nam, svojim hčeram, predale tudi ta del ženske »usode«: živeti je treba ob moškem, to je nujno, a obenem moramo doživljati tudi nemočno jezo zaradi \"življenja brez pravega moškega\" ob sebi. Mnoge ženske svojim partnerjem tiho ali pa kar naravnost to očitajo. Toda z očitanjem ne pridemo prav nikamor, lahko si le priznamo, da nam manjka predvsem prvi in glavni moški: oče. Tega lahko prikličemo v svoj notranji svet, če razvežemo svojo priklenjenost na očeta, ki se ni znal uresničiti. Očetov ne obsojamo, vzgojili so jih pač njihovi starši, čas in okolje. Ugotavljamo le objektivno dejstvo, da svoje moškosti niso polno uresničili in da ima to za njihove hčere hude posledice. Manjka oče, ki našo ženskost obda z varnim objemom moške sile: odločnosti, ljubezenske moči, suverene samostojnosti, prepričanosti v lastne sposobnosti, v znanje in življenjsko moč. Svojega očeta imamo verjetno rade in to nas vodi k temu, da ga še vedno nezavedno branimo in opravičujemo oziroma se premalo zavedamo, kaj nam je manjkalo in kako zelo nas je to bolelo, jezilo in oviralo v življenju. Ta huda jeza največkrat sploh ni izražena in popolnoma izkrivi našo zdravo, spontano napadalnost. Jeza je namreč povezana s tem, da doživljamo svojo pravico do ljubezni, razumevanja in časti in da se borimo za uslišanost. Kdor obupa, se ne jezi več. Deklica, ki ni doživela očetove moči, se ne zna jeziti. Zaupanje, da jo bo njen oboževani, mogočni oče obravnaval kot zaklad in se potegoval za njene želje, je mimo. Naša naravna in pristna občutljivost tako izgubi svojo zdravo polovico: napadalno občutljivost za samoobrambo, nagonsko samozavest. Ostane le drugi obraz občutljivosti, ranljivost. Senzorji, s katerimi v hipu naredimo ščit okrog srca, se niso razvili, niso občutljivi, reaktivni. Znamo občutljivo čutiti in doživeti bolečino napadenosti, ponižanja, nasilja, ne znamo pa enako občutljivo začutiti, da moramo takoj ustaviti dogajanje in ne znamo v sekundi mobilizirati svojega samospoštovanja, samozavestne utrjenosti. Ne živimo za varnim zidom svojega dobrega občutenja sebe ... Odprta vrata Občutenje lastne časti je tako nenehno pod vprašajem. Naš oče nikoli ni zapahnil vhoda v notranji dom, ki varuje naše samospoštovanje. Brez močnega očeta ostaja občutenje lastne moči, vrednosti in utemeljenosti najglobljih želja nezavarovano tudi v odraslosti. Te nebogljenosti se ne zavedamo, a jo aktivno ohranjamo. To je pač oblika ljubezni do očeta, oblika zvestobe: ostati take, kot nas je on imel (na svoj način) rad. Iz tega tudi izvira, da smo mu v marsičem podobne, ko reagiramo. Kadarkoli gre za vprašanja moči oziroma samostojnosti v čustvenih odnosih, je zelo verjetno, da delujemo »v očetovem imenu«. Glavna posledica te navezanosti na očeta (oziroma na prikrajšanost) je, da odklanjamo svojo žensko moč. Nekako nočemo segati po njej, nobene izkušnje nimamo v zvezi z njo, zato ji ne zaupamo svojega življenja. Gre za nezavedno, a dejansko odklanjanje lastne svete, nedotaknjene, zdravilne moči, za zapiranje oči pred njeno avtoriteto. Ne priznavamo ji pravice, da bi »prevzela oblast v naši domovini«, ki pa ji pripada, zato je naša nemoč neka vrsta psihološkega kolaboracionizma. Skratka, vrat, ki so ostala na stežaj odprta, nočemo zapahniti, domov sprejemamo in celo vabimo plenilce. Zvestoba bolečini Težko pozabimo prvo ljubezen, to vemo. Toda navezanost na neuslišano ljubezni do očeta nas onesposablja. Zakaj? Ker je otrokova predanost nebogljena, proseča, odprta za vsako izsiljevanje, nemočna v upiranju. Odrasla navezanost je stvarna in neodvisna, ponosna, učinkovita v samoobrambi. V zrelem odnosu do očeta čutimo, da smo odrasle in enakopravne, saj nemočne deklice, ki očeta obožuje, po njem hrepeni, se punta, izziva ali pred njim trepeta ... ni več. Z njim govorimo suvereno, kajti čas, ko je bil večji in močnejši, je minil. Ob tem naj še enkrat poudarim, da odrasla ženska nujno rabi v sebi lik, moč duhovnega očeta, in da njen biološki oče ne sme zasesti tega mesta. Če pa tam sedi, ga pač premestimo tja, kjer je njegov prostor, gotovo ne v srce naše identitete. Ko odkrijemo, kako zelo smo mu podobne (kaj vse delamo in čutimo kot on ali zaradi njega ali proti njemu), lahko s tem prekinemo in postopno zaživimo iz svoje lastne moči. Običajno velja, da je za ženske najpomembnejši odnos z materjo, a odnos z očetom je enako važen in ga je pogosto še težje obdelati. In ne samo neustrezna prisotnost, tudi odsotnost očeta v družinskem življenju je v resnici mogočna navzočnost neke odsotnosti, ki hčerko zaznamuje. Pomaga nam, če razmislimo o naslednjih vprašanjih: Si upam narediti kaj, česar moj oče ne odobrava? Kaj me najbolj moti v njegovem odnosu do mene? Ali ga še vedno skušam popravljati in upam, da bo kaj drugače? Ga doživljam enakopravno ali kot avtoriteto? Naša sposobnost, da uresničujemo svoje želje, je zelo povezana z našim občutenjem očetove moči nad nami. Doseganje želja je namreč postopek, v katerem prevzamemo vodilno vlogo za odločanje o svojem življenju. V nas se oglaša prastari občutek, da je nekje tisti, ki bo branil naš trud in hrepenenje ... ali pa ne. Dokler v nas živi pralik očeta, ki se ne poteguje za naše želje, smo brez pravega zaveznika. A vsaka ženska ima v sebi vire vladarske moči. Ko zapustimo svoje gospodarje in odkrijemo svobodno držo, najdemo pot do izvira svojih sil. O tem pa več drugič.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...