Pojdi na glavno vsebino

Ženska albatros

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Ženska albatros

Kot albatros zna biti ženska, ker zmore dve življenji.

Gledam jo, kako prihaja od daleč in se spušča iz višine. Kako počiva na zračnih valovih, tako domači so ji.

Oči so se napolnile s sinjino, žarenjem in prostranostjo. Daleč je bila, zelo daleč.

Po dolgem letu pristaja in njena krila so ogromna, ko jih zlaga, vešče in skrbno. Prej je pokrivala pol neba,
zdaj se je spremenila v malo večjo ptico, ki stopica do svojega gnezda. Po zemlji hodi in se pozibava. Skuša hoditi, a to ni njen svet, to ni njen prostor, a tu ima, kar ljubi.

Potem se skrči na širino gnezda, postane naročje in prisluhne lačnim grlom v njem. Potem jih nekaj dni hrani in vsak večer pomirjeni zaspijo. Ne bo odšla, dokler se ne naužijejo bitja njenega toplega srca in dokler razigrani in pomirjeni ne pozabijo nanjo. Vrnitev je opravila svojo nalogo.

Gledam jo, kako stopa iz gnezda in se obrača v jutranje obzorje. Spet je čas, da odide. Da poleti daleč, zelo daleč, kamor ne morejo z njo. Niso doma v neskončnem.

Ko postanejo lačni in zahrepenijo po njej, jih bo zaslišala in spet se bo vrnila. Dve življenji zmore: ogrevanje teles v gnezdu in veliki let daleč, zelo daleč.

Ženska albatros pozna otok, kjer gnezdi, in nebo, kjer je doma. Ne pozna domotožja in bolečine slovesa, njeno srce ima dva prekata in oba bijeta skupaj, kjerkoli je.


Oznake: osebna rast ženska

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...