Pojdi na glavno vsebino

Žellijo se mi posvetiti ... gorje meni!

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Žellijo se mi posvetiti ... gorje meni!

Malo za šalo, malo zares: potrebni smo sprejetosti, ne pa posegov "v naše dobro".

Polni smo dobrih namenov, a drugi niso vedno navdušeni nad njimi. Včasih želimo, da bi drugi občutli, da so nam pomembni in da se jim želimo posvetiti, a kaj drugim pomeni ta naša drža?

Naš dobri namen je eno, a želje drugega so lahko zelo drugačne ... kako se srečati?

Navadno mislimo, da si drugi želi istih pozornosti kot mi sami. Kar mene osreči, je krasno, zato mora biti osrečujoče za vsakogar. Tako sklepanje je naravno in otroško: vsi so kot jaz, vse je potegnjeno pod egocentrično kupolo, kjer govorimo isti jezik in smo zliti. Toda v tej drži govori naše hrepenenje, da bi nam bili drugi blizu na naš način, ne naš čut za druge.

Tako lahko žena in mama, ki je potrebna globokih pogovorov, z najboljšim namenom odloči, da se bo odslej bolj posvečala otroku ali možu, in začne načenjati zahtevne teme. Odziv je seveda umik in ljubi ljudje ne začutijo, da se jim posveča. Ne, nadleguje jih, dreza tja, kjer se bojijo sebe, obkroža jih kot nevaren tiger.

Ona je prepričana, kako se domačim posveča, oni čutijo, da zahteva spremembe in da jih obseda s svojimi cilji.

Drugi ljudje, tudi najbližji, če niso ravno naše sorodne duše, si želijo tega, kar jim daje občutek, da so sprejeti, ovrednoteni in prepoznani v svoji drugačnosti. Nekateri so srečni, ko jih ne vprašamo nič in čutijo, da jim pustimo biti v njihovi varni zaprtosti. Torej je pravica do brloga in molčečnosti nekaj, kar razumejo kot spoštovanje in ljubezen. Drugi so srečni, če lahko govorijo ure in ure. Tretji spet hočejo pogost telesni stik, drugi imajo raje pogled ali dejanje, ki pomeni stik ...

Posvetiti se drugim pomeni iti v širino, ne v globino. Širina pomeni, da občutimo, kako neizmerno raznolike so potrebe ljudi, kako vsakega osreči čisto njegova želena malenkost, ki pa je morda prav nihče ne opazi. Posvetiti se pomeni opazovati s celim svojim bitjem, biti voda, ki začuti vsak dotik in se cela premakne v valovanju vsake svoje kapljice.

Seveda smo tudi mi potrebni take pozornosti in jo odhajamo iskat, kjer lahko najdemo razumevanje in sebi podobne. A svet je pisan in se lesketa v milijonih odtenkov. Mi sami smo edinstveni, drugi pa prav tako. Lahko nas razumejo le podobni, a vsak nam lahko da nekaj malega po meri tega, kar v resnici je.

Srečanje se zgodi, ko v neskončnem razponu razlik med nami najdemo stik z drugim, ki išče razumevanje. Vsak bi rad bil predvsem samo to, kar je, in da bi bilo to končno enkrat DOVOLJ za druge.

Lahko smo tisti, ki bodo drugemu (tudi samo enkrat v življenju) omogočili, da se počuti dober, zanimiv in vreden pozornosti tak, kot je. Ni treba, da delamo čudeže, koga spremenimo ali darujemo vse, da bo kdo rešen.

Bolj preprosto in vsak dan možno je pogosto opaziti, kaj kdo potrebuje za majhen trenutek sreče, in narediti ali NE narediti kaj preprostega mimogrede, pa bo drugi obdarovan. Dotaknila se ga bo milost sprejetosti in začutili bomo, kako je podariti drugemu svobodo, da je, kar je, lahko največje darilo in izkušnja, ki spremeni življenje.

Zadihajmo medsebojno svobodo, da bomo lahko cveteli in dozorevali skupaj.


Oznake: osebna rast razumevanje

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...