Pojdi na glavno vsebino

Opazi zazidana vrata

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Opazi zazidana vrata

Pogosto nočemo vzeti dobrega, ki nam je ponujeno.

Ljudje največkrat ne opažajo, kaj čutijo, ko jih kdo objame, pohvali, pogleda ljubeče, podari sočutje. Koliko tega vdihnejo in vzamejo vase? Koliko občutijo drugega in kar se v njem dogaja? Koliko podarjenega so sposobni spustiti skozi svoje bitje, da odmeva? Koliko sladkosti zaužiti?

Kadar nas kdo pohvali, kadar nas prijazno pogleda, se zahvali ... kam gre ta dar?

Občutek, da nimam nič ali da imam vedno premalo, je le delno odvisen od tega, da ne prejemam, da mi ljudje dajo malo. V veliko večji in bistveni meri izvira iz tega, da prejetega ne pustim vase. Občutek obdarovanosti ne more skozi moja zazidana vrata. Vse ostane na pragu. Moja kritična, odbijajoča in obsojajoča vrata ne pustijo naprej ničesar mehkega in sončnega, kar bi lahko otoplilo in razsvetlilo moj samotni, kamniti svet.

Opazujmo, zajemajmo po kapljicah lepoto in žar.

Že en sam prijazen in iskren pogled nas lahko nahrani za cel dan, če ga spustimo vase kot veter, ki gre skozi vsako celico, tako kot gre veter skozi morje trav. Vse se premakne, vse zadrhti, vse zavalovi, in prijaznost preplavi moj svet.

Zid na vratih popušča pod nežnimi dotiki.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...