Pojdi na glavno vsebino

Zavist kot orodje za rast

Zavisti se lažje rešimo, če ugotovimo, česa nas lahko nauči.

Po svoji meri Prvi korak, ki nas rešuje zavisti, je ostajanje pri lastnih potrebah - ne glede na to, ali imajo drugi več ali manj od nas. Z eno potezo odpadejo tako občutki krivde, da imamo preveč, kot zavist, ki narekuje, da imamo premalo. Nehamo se primerjati in iščemo svojo enkratno podobo, edino, ki nam res daje vero vase in je nič ne more pretresti. Naša resnica o lastnih potrebah je neodvisna od dosežkov drugih, a neodvisna naj bo tudi od porazov in pomanjkanja drugih. Isto velja za druge: zakaj bi jim moralo biti težko v njihovi sreči, če je nam hudo? Ali nam pomaga, da ne uživajo tega, kar jim je dano? Poznati mehaniznme zavisti nam pomaga, da bolje sprejemamo in razumemo tudi zavist drugih do nas. Ob sproščenem pogledu v svoje zavidanje drugim lahko dobimo veliko vzpodbud za svoj razvoj, veliko vpogledov v to, kaj samo občudujemo, kaj si želimo, kaj pa smo pripravljeni tudi zgraditi, vzeti in živeti. To namreč sploh ni isto: mogoče je občudovati stvari ali sposobnosti, do katerih nam ni veliko, le všeč so nam. Ko se zavedamo te razlike, lahko jasno ločilmo, ali je to le iluzija želje ali pa prava želja. Enakopravnost nas rešuje zavisti S tem tudi lahko prečistimo vse odnose, v katere stopamo, in si odpiramo pot v enakopravne stike z ljudmi, ki imajo zelo veliko pokazati in dati ... a tudi z vsemi, ki imajo malo ali mislijo, da nimajo nič. Na varnem bomo tako pred občutki manjvrednosti kot pred tem, da bi se pred kom šopirili, saj poznamo enkratnost človekove vrednosti. Prav tako ne bomo dovzetni za to, da nam kdo očita, kar imamo lepega in osrečujočega. Ker poznamo delovanje zavisti, jo lahko razumemo in sprejemamo v drugem ne da bi mislili, da smo sami razlog za njegovo bolečino, ker mu razkazujemo nezasluženo srečo. Svoje uspehe in dobrine bomo lahko uživali na prostem, v jasnosti, pred celim svetom. Ostajali bomo pripravljeni, da svoje dobrine delimo z vsemi, ki jih ljubijo: pripravljeni smo druge učiti, kar vemo o doseganju obilja, če niso do nas uničevalni. V grenko zavistnem človeku pa bomo prepoznali tistega, ki noče prejemati in se noče učiti. Zavist obnavlja našo revščino Zavist nas ločuje od ljudi. Od človeka, ki mu zavidamo, ne moremo vzeti ničesar s čistim srcem, s hvaležnostjo. Lahko ga občudujemo, lahko preziramo, kar pa ne spremeni dejstva, da ga ne čutimo blizu, sebi podobnega. Z njim se ne moremo povezati v ljubezni, če mislimo, da nas prekaša, prav tako pa ostaja daleč, če mislimo, da smo zaslužnejši, plemenitejši, in da si je vzel, kar nam pripada. Samo v sodelovanju na enakopravni ravni, v zavesti svoje in njegove človeškosti (veličine in tudi omejenosti) lahko ustvarjamo vezi, ki nam bodo pomagale do obilja in samouresničenja. Sami ne moremo ustvariti svojega bogastva, dobimo ga lahko le s pomočjo mnogih ljudi in srečnih okoliščin, pametnih odločitev in neštetih rok, ki nas pospremijo do cilja. Zato je jasno, da nam življenje brez zavisti odpira vse možne poti in vse možne povezave z ljudmi, ki nam lahko pomagajo, mi pa njim. Sebi in drugim lahko pomagamo do obdarovanosti, če namesto zavisti gojimo srčno občudovanje in ljubezen do vsega, kar nam manjka.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...