Pojdi na glavno vsebino

Zaupamo ti

Izkušnja, ki je kot otroci in mladi večinoma nismo imeli: da nam zaupajo.

Zaupati otroku pomeni, da gledamo njegove poskuse z vso možno pozornostjo, da čuti, kako nam je pomemben in drag, a da v našem pogledu ni skrbi, in strahu. Tradicionalna vzgoja nas je naučila, da pomeni ljubiti skrbeti. besedi sta se zlili: LJUBEZENSKRB. Ker ti hočem dobro, me skrbi, kaj se ti lahko zgodi!!! To pomeni, da predpostavljamo, da otrok nima v sebi občutka za nevarno in ne, pa tudi ne modrosti, sposobnosti samoobrambe in okrevanja ... vse do odraslosti in tudi še potem. Nekateri starši skrbijo za nas tudi, ko smo že upokojeni! Pa je že dojenček opremljen za življenje veliko bolj, kot si vznemirjeni starši predstavljajo. Bolje bi bilo, da bi pogledali v SVOJE strahove. Ko enkrat začnemo ljubiti tako, da skrbimo, se povezava med ljubeznijo in strahom pogosto ne prekine nikoli več. Vsak od nas dobro čuti, kako doživlja skrb svojih bližnjih. Če nas ljubijo in gledajo z zaupanjem (Mislim, da zmoreš, spremljam tvoje poskuse in verjamem vate ...), se opogumimo. Če skrbijo in s strahom opazujejo, kaj bo, začnemo dvomiti vase. Vsi postanemo močnejši, če nas ljubljene osebe gledajo z vero in močnim srcem. Vidijo v nas in v naše možnosti, ne opazujejo našega strahu. Vedo, da je strah naravna stvar, a še zdaleč ne tisto, kar je treba najbolj upoštevati. Poznajo svojo moč, vedo, kaj je samozaupanja, zato nam ga pomagajo graditi. Najpomembnejšo besedo v ljubezni ima občutek, s katerim dojemamo moč želje v drugem, njegovo resnično željo, da bi zmogel ... in vemo, da je v tem nekaj plemenitega, kar je treba podpirati. Tudi v primeru, da ima »nerealne » želje, ni naša naloga, da jih vnaprej pobijamo. Sam naj odkrije, kaj so želje in kaj iluzije. Če ljubimo, podpiramo vsako iskanje, ne le uspešno iskanje, ker je pot do resnice vedno polna potrebnih ovinkov. Če tega nismo dobili in so za nas vedno predvsem »skrbeli«, potem je še bolj važno, da si damo, kar nam manjka: prijatelje, ki zaupajo, nove izkušnje, v katerih spoznavamo, kaj vse zmoremo, majhne korake, vsak dan na novo, s katerimi prilezemo na goro svojega samozaupanja. Spodaj stoji nekdo, ki vsak hip kliče: »Zaupam ti in ne skrbi me zate. Tu sem in spremljam tvojo pot, dokler smer ne bo jasna in cilj dosežen. Dokler te ne bo minil ves strah. Računaj name.« Skrb za drugega ni ljubezen, je pomanjkanje ljubezni. Odgovornost ni skrb, odgovornost je narediti vse, kar je moj delež v odnosu, ne pa oprezati za nevarnostjo in napakami drugega. Če bi mi sami doživeli ogromno zaupanja, bi razumeli brez razlage, kako zelo je to res in kako se življenje spremeni, če skrb zamenjamo za zaupanje. Nehali bi skrbeti za ljudi, ki jih ljubimo, jim to govoriti in jih šibiti ... Če se naučimo ljubljene osebe gledati z zaupanjem, se spremenimo tudi sami. Nekaj velikega naredimo tudi zase, kar nas plemeniti. Nekega dne doživimo, da nas je dajanje zaupanja drugim preobrazilo v bitja neomajne vere vase.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...