Pojdi na glavno vsebino

Zastonj

Misel o razbremenjenem srečevanju bližnjega.

Naši medosebni stiki postanejo prisrčnejši in lažji, ko se razbremenimo odgovornosti za počutje drugega. Le zakaj mislimo, da moramo človeku, ki se nam je približal, povedati kaj pomembnega? Zakaj mislimo, da bi morali vplivati na njegova čustva, misli, dejanja? Sprožiti premik? Zakaj bi morali nekaj početi, nekaj doseči, nekam priti? In od kod nam gotovost, da vemo, kaj naj začuti ali spozna? Kaj, ko bi samo pozorno obstali? Poslušali ... opazovali ... doživljali. Počakali, da se drugi izrazi do konca, v celoti in morda nepredvidljivo. Opazili bi, da ljudje pravzaprav sami znajo narediti vse. Vprašajo, si odgovorijo, se zrcalijo v našem poslušanju in pogosto najdejo, kar so iskali. Podarimo sočloveku tiho poslušanje, v katerem se lahko ustavi, zavetje, v katerem bo lahko zaslišal svoj glas. Nam pa bo lahko pri srcu, ker ni bilo treba storiti ničesar napornega in pravilnega. Drugi bo našel sebe, mi pa sebe. Če nimamo cilja, če je naš cilj človek sam, se bomo tudi sami ogreli v zatišju, ki smo ga pripravili zanj.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...