Pojdi na glavno vsebino

Zapustiti grob neuslišane ljubezni

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Zapustiti grob neuslišane ljubezni

Žalovanje naj se izčrpa. Odidimo drugam, da se začne pravo življenje.

Bedenje ob grobu, kjer je zakopana neuslišanost, nas lahko ugrabi in zasvoji.

Tam so lahko mama in oče, bratje in sestre, ljubljeni moški ali ženska, vsi, ki smo jih imeli radi, pa se niso odzvali na naše hrepenenje. Nekaj so morda zmogli, a je bilo za nas premalo. Ko enkrat dojamemo, česa tam ne bomo mogli dobiti (in nekateri nikoli ne dojamejo, da bo vedno tako, in ostajajo ob grobu do konca), nam postane jasno, da lahko samo še odidemo, če želimo živeti.

Zahteven korak, ki ga zmore srce

Slovo od neuslišane ljubezni je eden najtežjih korakov naše življenjske poti, če ne sploh najtežji. Zato, da ga dobro speljemo in spet zaživimo, potrebujemo veliko podpore, čas in najglobljo moč srca. Srce namreč želi ljubiti v odnosu in zato je edino, ki ima moč, da nas odtrga od groba, kjer ljubeč odnos ni mogoč.

Spoznati, da ljubezni ne bo, in kar oditi, pa ni dobro, ker je to skok v črno praznino. Iluzija je bila namreč naš glavni vir in smisel življenja in edina oblika pripadnosti, ki smo jo res gojili. Ničesar več nimamo, niti iluzije, in življenje izgubi cilj. Spoznanje, da ljubezni ne bo, samo na sebi zato ne rodi premika v živost, olajšanja od vezi, ki nas je ubijala. To ni skok v svobodo, polet pod končno prosto nebo. Zato se ljudje upravičeno otepajo tega slovesa, čeprav jim je jasno, kako težko živijo. Vrniti se je potrebno vase, v kraj, ki smo ga dolgo zanemarjali.

Vrnitev

Ko zapustimo bedenje od grobu, kamor se nihče ne bo vrnil po nas, se začnejo drugačne težave. Olajšanje se sicer za hip lahko pojavi, a ob vrnitvi vase se ne znajdemo v rajski deželi. Dolgo smo v imenu tega bedenja zapuščali svoje potrebe po iskreni bližini, koreninah, resnici in veri vase. Nismo se posvečali odnosom, ki so nas hranili, nismo rasli v samozavedanju, obilju izmenjav in uživanju vsega možnega. Večino časa smo ostajali v svojem žalovanju in poskusih, da bi priklicali v svoje življenje tistega, ki ni bil dosegljiv. Najgloblje sile so bile ves čas v službi neizpolnjenega odnosa, pa naj je bila oseba fizično prisotna ali ne. Naše notranje življenje je bilo kljub delavnosti vse bolj podobno pogorišču, kjer se vsak dan na novo nekaj vname in se obnova ne more začeti.

Obnova

Seveda je zemlja še živa in semena v njej na varnem. Začeli bi se lahko obnova vsakdanjosti, odvažanje navlake in zdravljenje zemlje. Ko se lotimo tega, opazimo, da se prebuja veselje. Vračajo se ptice, trava odganja, ljudje se ustavljajo ob nas in nam ponujajo svojo pomoč. Toda potrebno se je res posvetiti obnovi svoje zemlje, ker nas dolgo ni bilo, kjer smo doma in tega se težko lotimo. Zakaj? Razlogov je kar nekaj.

Kdo je zažigal našo zemljo?

Večinoma ne odidemo s svojega pokopališča tudi zato, ker je tam bedeti manj boleče kot vračanje v življenje. Bolečina ob grobu je kronična, nanjo smo navajeni, izčrpava nas, a je vedno enaka in jo zmoremo. Ne vidimo svojega odpora do dobrega in lepega okrog nas, sovražnih teženj in navezanosti na smrt. Vračanje med žive pa vse to odkrije in vsaj za nekaj časa je kruto razvidno, koliko je v nas zaverovanosti v prepričanja in zahteve, zaprtosti pred ljubeznijo, ki je možna, malikovanja kronične bolečine. Skratka, tu so sadovi dolgoletne grenkobe, ki so izmaličili naše stike s svetom. Potrebno je razviti ljubeč in razumevajoč odnos do senc v sebi in do svoje preobrazbe.

Srce kaže pot

Depresivna obupanost je neredko povezana prav s tem, da se nočemo vrniti v resnične življenjske naloge. Naporna nam je resnica o tem, kaj je potrebno pozdraviti in je navezanosti na grob prikrivala. Dvigniti iz sebe moč, ki je bila v le službi objokovanja neuslišane ljubezni, ni lahko, a srce jo lahko prebudi. Srce je rojeno za stik in išče do konca možnost, da bi nas povezalo s pravimi ljudmi. S podporo srca pa je vsaka naloga veliko lažja in predvsem osrečujoča. Slovo je potrebno speljati v več poglavjih in vsako je globlje in mogočnejše.

Zapustiti grob neuslišane ljubezni nas odreši namišljenega življenja. Ko nam naše resnično življenje postane dovolj dragoceno, da se mu posvetimo, se začne odvijati drugi del naše zgodbe: tisti NAŠ.

Naša veličina končno zaživi in najde pot in svet se odzove drugače.


Oznake: osebna rast nesrećna ljubezen

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...