Pojdi na glavno vsebino

Zapahni vrata

Članek govori o precej razširjeni težavi: mnogi med nami se ne znajo obvarovati pred zaničevalnimi, nepoštenimi, objestnimi, nasilnimi (bližnjimi ali tujimi) ljudmi. Ni rečeno, da so take osebnosti zlonamerne, pogosto ne vedo, kaj jih vodi in kaj povzročajo. Vodi pa jih slast pobijanja vsega veselega, častnega in svobodnega, kar živi v drugih.

Preveč odprta vrata Sovražne občutke, ki jih drugi usmerja v nas, je mogoče ustavljati, a potrebno je trpežno občutenje svoje vrednosti. Toplo, naklonjeno občutenje sebe ni dovolj, znati moramo tudi ustaviti uničevalna čustva drugega, ki se prelivajo v nas. Stik z drugim, prelivanje občutkov je namreč naraven in hiter proces, saj je načeloma dobro za medčloveške odnose. Koristno je, da se živo dojemamo v medsebojni čustveni naravnanosti ... a včasih postane vživljanje v druge škodljivo. Mnogi nosijo v sebi pekel sovražnih impulzov zavisti, preganja jih maščevalna grenkoba, razžira privoščljivost, s katero se naslajajo nad našimi težavami. Marsikdo čuti slast uničevanja ter sega po našem veselju z umazanimi rokami. Zato je važno, da to zlo takoj začutimo in nemudoma zapahnemo vrata. Vdor tujih občutkov namreč okuži naše občutenja sebe, če ni zavarovano. Napadalnemu človeku začnemo verjeti, njegov pogled na našo osebnost nas zasvoji. Nenadoma se začnemo počutiti neumni, napačni, obsojanja vredni ... Ne znamo primerno odgovoriti, a to ni niti najslabše, saj pogosto nima smisla odgovarjati. Narobe je to, da se spremeni naše razpoloženje. Sposobnost samozaščite se začne v zibelki Vdor slabih občutkov je bliskovit, če kdo vdira na področja, na katerih se (kronično) ne znamo braniti, ali tja, kjer sploh nismo ozavestili svoje ranljivosti. Zato je bistveno, da spoznamo svoje šibke točke. Šele potem se bomo lahko zaščitili. To je seveda lažje reči kot storiti, ker smo se procesa samozaščite naučili (ali pa odvadili) v prvih letih življenja. Pred občutki svoje matere na primer nismo imeli možnosti umika in ta pretočnost se nadaljuje celo otroštvo. Otrokova vsebina se v prvih mesecih premeša z vsebino njegovih varuhov. Z razvojem pa naj bi prišlo do usklajenega in varnega razhajanja med starši in otrokom. Vsaka od osebnosti naj bi se vrnila vase in ločenost naj bi vsem pomagala, da zaživijo svoje lastno in posebno občutenje sebe. Otrok, vrnjen sebi, a oplojen z ljubezenskim nabojem matere in očeta, lahko zdaj občuti sebe dovolj jasno, da se bo lahko vračal v svojo ustvarjeno identiteto in da jo bo prepoznaval kot svojo utrdbo, zaprto za kogarkoli. Ljubljen otrok, ki tudi ni bil zasvojen in spremenjen v podružnico osebnosti svojih staršev, se zna postopoma braniti pred ljudmi in celo pred starši, če preveč posegajo v njegovo občutenje sebe. Znal bo zavrniti vsiljevanje dejavnosti ali druženj, ki jih občuti kot tuje lastnemu občutenju sebe, svoje občutke bo znal ozavestiti ubesediti, meje svojega prostora bo branil z naravno suverenostjo. Ne znam se braniti Zavrniti občutke, ki jih drugi spušča v nas, je težko zato, ker se nam zelo hitro zazdijo naši (lastni, rojeni iz nas). Ne čutiš, da je odpor ali zaničevanje do sebe, ki ga čutiš, strupen tujek, ki je prodrl in zastrupil zrak tvojega notranjega ozračja, ne dojameš, da dihaš zrak, ki ga je vnesel plenilec, ne čutiš, da se je zgodil rop tvojih dobrih, ljubečih misli, s katerimi lahko ozaveščaš svojo vrednost in ljubezensko toplino svojega bivanja. Obsediš v vlomljenem domu in čutiš samo razdejanje. Ker napad ni bil odbit, se doživljaš kot poraženec. Ne počutiš se več zanesljivi varuh obvarovanega doma. Zaničevanje bi bilo moralo trčiti ob tvoje samospoštovanje, moral bi bil prevladati občutek, da je zaničevalno občutenje drugega ostalo zunaj, saj je njegovo in ne tvoje. Trdno samoobrambo zmorejo le odrasli, ki so rasli častno in so ta zdravi odnos tudi samostojno utrjevali, ali ki so poklicno izurjeni prav v ta namen. Skratka, zelo malo ljudi se zna odzivati tako. Običajno se občutki drugih prelivajo v nas skozi odprta vrata: kar drugi reče neprijaznega, se pri večini ljudi hipoma prelije v občutenje lastnega nelagodja, neprijetnega prebivanja v sebi. V hipu nam v lastnem telesu, osebnosti, videzu in življenju ni več prijetno. Nepijetni občutki si izborijo prednost Propustnost občutenja ni samo sad nesrečnega otroštva, gre tudi za biološke zakonitosti v različnem občutenju prijetnega in neprijetnega. Za negativne občutke smo dokazano občutljivejši, ker potujejo hitreje in imajo prednostne poti. Za preživetje moramo hitro dojeti, kje je neprijetnost-nevarnost ter takoj ukrepati, medtem ko je za vse prijetno vedno dovolj časa ... Toda preobčutljivost za nenaklonjene vplive je tudi naučen vedenjski vzorec, ki se mu ne upiramo. Naša kultura ne uči otrok in odraslih, naj branijo svoje občutenje vrednosti, svoje dostojanstvo. Premalo se govori o vzgoji čustev, da bi mlad človek lahko to obvladal, ko vstopa v življenje. Na tem področju smo večinoma kronično ranljivi. Zaščitna samovzgoja na dveh ravneh Najprej moramo razumeti, kateri vplivi nam najbolj rušijo samozavest, kateri najbolj in najhitreje poškodujejo občutenje dobrega prebivanja v sebi. To spoznamo, če se poglobimo v svojo življenjsko zgodbo in če smo pripravljeni tudi spoznati resnico o tem, kako so nas občutil naši najbližji v otroštvu (in seveda tudi pozneje). Druga raven pa je pridobitev samozaščitnih navad, kar zahteva predvsem vajo in vztrajnost, potrpežljivost, skratka veščine, ki spremljajo vsako vestno, temeljito učenje. Ponavljanje, utrjevanje naučenega, nadgrajevanje, uporaba v vsakodnevnem življenju ... Mir srca, notranja trdnost in odporno samospoštovanje so velik, življenjski dosežek, niso pa nikomur položeni v zibelko. Ko si prizadevamo za ta cilj, se v njem spreminjamo že na poti. Vsak korak v izbrano smer je že zmaga, ker vodi proč od utečenih poti trpljenja. Premešanost s čustvi drugih je v vsakem primeru odpoved sebi, pa naj gre za srečo ali nesrečo. Lahko se veselimo z drugimi, z njimi lahko žalujemo, a to dela naše življenje bogato le pod pogojem, da je gladina naše notranjosti ožarjena in mirna ter da se znamo vsak hip vrniti vase. In da tam - obkroženi od veselja, žalosti, občudovanja ali zaničevanja drugih - vemo in čutimo, da znamo bedeti nad ljubeznijo do sebe.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...