Pojdi na glavno vsebino

Žalost na cilju

Včasih se zgodi, da dosežemo dolgo pričakovani cilj, ki pa nas ne osreči. Nekaj misli o razlogih in nekaj vzpodbud za pot naprej.

Lahko se zgodi, da se dolgo trudimo za uresničenje velikih sanj. A ko se začnejo prikazovati obrisi težko pričkovanih dosežkov, se v nas prikrade nerazumljiv nemir. Čuden občutek odtujenosti nam leže na dušo, v prsih začutimo naraščanje brezbrižnosti, noga zastaja, vsak korak je težji. Porivamo se naprej in se borimo s svojim odporom, saj smo komaj čakali, da bomo tu ... ali pa ne? Kaj se vendar dogaja? Včasih gre samo za strah in mučno nelagodje kmalu mine. Razkrije se, da smo v resnici srečno vzhičeni in da je vse v nas čakalo na dogodek, čeprav bi zdaj najraje bežali. A kljub napetosti nam srce igra, kajti iskali smo to, kar se odpira pred nami. Srčno ljubimo svoj cilj, čeprav se borimo z nezaupanjem. Lahko pa se dogaja nekaj drugega: hlad, ki ga čutimo v prsih, ne popusti, nasprotno, iz dneva v dan postaja globlji in vse bolj je nedvoumen. Ljubezen do cilja nezadržno hira. Ne moremo je več priklicati in ne moremo se varati, da jo čutimo. Ne veselimo se več tega, kar se nam ponuja, ne želimo se srečati z možnostmi, ki se zdaj kopičijo, in po katerih smo še včeraj hrepeneli. Nazadnje zmedeno obstojimo na cilju. Potrti odkrivamo, da se tam ne počutimo doma in da se ne moremo naseliti v svojih izpolnjenih sanjah. Počutimo se prevarane, nesrečne, razočarane nad seboj. Ali vse to pomeni, da smo zgrešili svojo pot in da je bil trud zaman? Tako obračunavanje s svojo stisko je zelo krivično in nam ne pomaga razumeti, kako naprej. Treba je zbrati pogum in poslušati, kaj se nam dogaja. Verjetno bo treba ugotoviti, da o cilju nismo imeli prave predstave. Toda prehojena pot do njega je bila pravilna, ker nas je spremenila. Dala nam je orodja, ki jih prej nismo poznali. Nikoli ne vemo, kdaj nas bo življenje odpoklicalo od zastavljenega cilja in nas povabilo drugam, kjer je pripravljeno, kar odgovarja našim globljim in še nepoznanim sanjam. Ljubljene sanje, ki odmirajo, prerokujejo osrečujočo prihodnost. Če jim prisluhnemo, nam bodo predale najdragocenejše sporočilo svojega dotrajanega življenja. Ne bojmo se, ko je treba pustiti postaranim sanjam, da umrejo, ker so dobro opravile svojo nalogo. Pripeljale so nas do kraja, ki bi ga sicer nikoli ne našli. Če pustimo temi in molku, da izpeljeta svojo nalogo, se bomo znašli v novi življenjski pokrajini, polni darov. Bodimo hvaležni svojim delnim dosežkom, svojim kratkotrajnim spoznanjem, svojim minljivim gotovostim, ker smo se po njihovih stopinjah premikali za soncem. Zato mirno počakajmo, da mine še najtemnješa ura, in negujmo upanje. Podobnih noči je v življenju več in vse so blagodejne. Težke noči nas občasno pregnetejo, da ostajamo prožni in polni življenjskih sokov. Vse, kar spoznamo, je dobro le za nekaj časa in za nekatere okoliščine. Ne bodimo žalostni na cilju, ki ga moramo zapustiti. Hrepenenje naj odcveti, naj gre v seme. Kajti ljubezen, ki sprejema posejano, je večna.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...