Pojdi na glavno vsebino

Žalost čisti življenje in prebuja veselje

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Žalost čisti življenje in prebuja veselje

Upiranje žalosti nas poriva v meglo nezavedanja, ne v veselje do življenja.

Naloga žalosti je, da je v njej pregorijo jeza, zamera in drža žrtve.

Dogodek, ki nas je prizadel, lahko doživimo ali površno ali globinsko. K površnemu pristopu sodijo pritoževanje in samopomilovanje, obsojanje in zamera ali pa samoprepričevanje, da je stiska nepomembna in da se ne dogaja nič hudega.

Do dna doživeta žalost izkušnje potrebuje mir, zbranost in ljubečo predajo. Damo ji čas in prostor, da zgori do tal ovoj, videz. V ognju ne preživijo noben virus, nobena nevarna bakterija, nobena samoprevara ali laž, ki nam jo kdo ponuja. Potem iz pepela dvignemo, kar je dragoceno in zdravilno, saj je prestalo ognjeno preizkušnjo srečanja z resnico.

Tega se bojimo, pa je edino, kar nas pozdravi. V tako globoki žalosti, ki se včasih pojavi, in ki si jo upamo doživeti, ni obupa, je začetek prenove. Samo tam dojamemo, kako smo potrebni pomoči, in samo v tistem stanju smo se sposobni odločiti in prositi za pomoč. Globinska žalost nas naredi prepustne za hrepenenje po veselju do življenja, pokaže nam, da bi sicer radi umrli, tako nam je hudo … a obenem kmalu pokaže tudi, da se za to ne želimo odločiti, nasprotno. Tedaj zaživi odločitev za življenje, rojena iz najgloblje korenine zavedanja in volje po prerojenju in odnosih, ki zdravijo.

Zato poglejmo: smo živčni, nataknjeni, zadirčni, nejevoljni, nestrpni, ujedljivi, vsevprek kritični in z vsem nezadovoljni? Taki vedno iščemo tarčo. V čisti žalosti pa smo globoki, polno živi in ni nobene tarče. V obupu smo sovražni in (samo)uničevalni. Na koga se spravljamo? Moda tudi sami nase?

Pustimo žalosti, da spregovori, in prisluhnimo, da se odpre pot. Vse ve o našem veselju.


Oznake: osebna rast žalost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...