Pojdi na glavno vsebino

Zaljubljeni in modri

Stanje zaljubljenosti ni, kot nam pravijo, otročje, minljivo in nezrelo. Je edino pravo stanje, v katerem se človek - otrok ali starec - lahko razcveti, ker se počuti popolnega. V očeh koga drugega in v svojih očeh.

Kdor je nenehno kritičen, se sploh ne more zaljubiti. Sproti razdira podarjeno milost, izkušnjo ljubezenske prevzetosti. Kaj je kritika? Kritika je to, da se osredotočim na nekaj, kar me moti. V njej ni več resnice kot v zaljubljeni osredotočenosti na tisto, kar mi je všeč. Oba vidika sodita v stvarnost in govorita o delu realnosti, opisujeta neko dejstvo. Kritičnost privilegira neprijetnega. Kritična žena govori z možem tako, da v njeni zavesti (za hip ali pa kar trajno) izgine vse, kar na možu ljubi, občuduje, vse, kar jo je prevzelo, ko se je zaljubila vanj. Kritična mama govori z otrokom, kot da je pozabila, kako se ji je zdel čudovit, ko ga prvič vzela v roke, in kot da ni važno, da je vse to še vedno v otroku. Kritični mož pozabi, kako je sanjal o dotiku svoje žene v prvih časih, ko je bil komaj zaljubljen, kako je hrepenel po njeni bližini. Ne misli, kako bi se počutil, ko bi jo izgubil za vedno. Kritična hči govori z mamo, kot da je pozabila, kako je bila ta mama vse in najlepše, ko je bila sama otrok in je čakala, da se mama vrne domov. Kako se počutimo, ko smo zaljubljeni? Zakaj vsi to podcenjujejo in zaničujejo kot neumno iluzijo? Biti zaljubljeni nam daje posebno moč, ker se počutimo čudovito v odnosu do samih sebe. Nič nas ne moti, vsi so nam sprejemljivi, vse je obsijano od posebne milosti. V tem stanju tudi na druge delujemo tako, da se počutijo boljše, lepše in zunaj vsake možne kritike. Stanje zaljubljenosti se lahko vrne vsak hip, ker gre le za to, da se mi odločamo za to vrnitev. Ko dojamemo, da smo v tem stanju modri in ne naivni, da to ni iluzija, ampak odločitev za zorni kot, v katerem smo najmodrejši, potem ga bomo začeli iskati in vanj verjeti. Vse, kar nam ni všeč, bo obstajalo še vedno, a s tem se ne bomo ukvarjali. Pustili bomo, da prevzetost od ljubezni ureja vse, kar bi to ljubezen lahko motilo, in delujemo v svetli osredotočenosti na najboljše v drugem. Tam je vir najboljših idej, vzgibov, navdiha in moči za spremembe, po katerih hrepenimo. Če hočemo kaj spremeniti v najožjih odnosih, ki jih živimo, potem je kritičnost ovira. Res, predvsem je važna resnica. Najprej je važno vedeti, kaj res čutimo. Poznati je treba svoje potrebe, živeti iskreno, se naučiti povedati, kaj želimo. Tudi poslušati je važno. Vse to je tudi bistveno. A brez prevzetosti se svoje sreče ne bomo nikoli dotaknili. Če je v odnosih vsaj malo občutene in iskrene ljubezni, potem nam do razcveta pomaga predvsem vstopanje v stanje zaljubljenosti.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...