Pojdi na glavno vsebino

Zakon privlačnosti ali iluzija?

Zakon privlačnosti ali iluzija?

Ena od novodobnih iluzij je tako imenovani zakon privlačnosti. Kar lepega čutimo, naj bi privabljalo ljudi in dogodke z istim predznakom. Če brezpogojno ljubimo, pa naj bi bili sploh zasuti z darovi.

Po mojih izkušnjah še zdaleč ni tako.

Obilje in sreča pritegneta dobro, a tudi plenilce

Velikodušen človek, ki z delavnostjo in poštenostjo pridobi veliko dobrin (ugled ali uspeh ali denar ali vse skupaj, si to privošči in se tega ne boji ter rad daje, ne privlači le dobrih prijateljev, sočutnih pogledov in enakopravnih soljudi, ki so pripravljeni dajati in ne le jemati od njega. Priteguje tudi plenilce, ker mu je padel v oči. Plenilec namreč pozorno išče tisto, česar si želi, a sam ne zna ustvariti. Zato se razgleduje po velikih dosežkih drugih. Kdor stopi iz povprečja in uživa svoje dosežke ter se veseli življenja, je vaba za tatove, pohlepne oči in zavistne duše. Pa ne zato, ker je ta senca v njem, ampak preprosto zato, ker zlo obstaja, deluje in nekateri ljudje ga pač izbirajo.

Modra ljubezen

Modrost priznava zlo kot možnost vsakega človeka in nam vedno kaže tisto, kar je manj vidno, a resnično. Modrost je pravo nasprotje naivnosti in slepe vere, da bo vse dobro samo zato, ker ljubim. Zato pošten in plemenit človek -ustvarjalec, ki živi svoje obilje, ne more brezskrbno živeti v brezpogojni odprtosti do vseh in v zaupanju, da bo privlačeval le dobro. To bi pomenilo, da nima modrosti.

Oznanjevalci zakona privlačnosti v pričevanju o svojih uspehih ne povedo vsega in kadar si gremo ogledat od blizu (v živo), kako delujejo, vedno odkrijemo veliko senc. Toda seveda je jasno, da v knjigi, ko govorimo sebi, lahko prikažemo vse v tako luči, da se zdimo žive priče delovanja zakona privlačnosti. Kar smo izpustili, obšli ali povedali pristransko, tega nihče ne opazi. Resnice pa si privrženci gotovo ne želijo raziskovati, saj je vera v nosilca čudovite ideje prelepa. V sanji o ljubezni, ki zmore vse, se utopijo vsi strahovi in vse bolečine.

Brezpogojna medčloveška ljubezen je iluzija

Novodobno prepričanje, da je za obrambo našega življenja dovolj nežna in čista ljubezen, izkrivlja eno od resnic o ljubezni: ljubezen varuje Življenje in zato je zelo pozorna do plenilcev življenja. Ljubezen ima materinske in očetovske prvine in varuje, kar je njeno, z bistrovidnimi, izkušenimi in odločnimi potezami. Kjer začuti uničevano, rušilno, destruktivno delovanje, postavi mejo, obrambni zid, in sproži samozaščito.

Imunski sistem kot resnica o človeku

Zdravo telo ima svoj odločen imunski sistem. Škodljive celice in virusi pač obstajajo in telesni procesi niso ena sama brezpogojna in vse sprejemajoča ljubezen ... Zdrava ljubezen deluje podobno, ima svoje alarmne sisteme in svoje jasne in odločne postopke za samoobrambo. Telo, ki se ne zna braniti, umre, osebnost, ki se ne zna braniti, postane orodje nasilja in prevar ter podleže.

Novodobno naivni seveda niso vodje, guruji in pridigarji, naivni so samo njihovi sledilci in oboževalci. Ta pristop vodi v iluzije o sebi kot bitju brezpogojni ljubezni, ki naj bi je bili sposobni. Seveda vdani posameznik tudi svojemu učitelju pripisuje to vseljubezen in vse njegove zahteve in namige razume kot manifestacijo njegove duhovne veličine. Tudi to, da se zahteva delo zastonj in samožrtvovanje, odpovedovanje lastnim željam in dvomom ... medtem ko vodilni živijo razkošno in na delu drugih. Koliko tega smo že videli!

Rušenje odnosov, neodgovorna »duhovnost«

Ta iluzija ruši družine in pristne odnose. Tako se človek izpostavlja zlorabam in zmedenosti, po drugo strani pa tudi sam zlorablja svoje bližnje, jih hoče ob sebi na isti poti, jih zapleta v odvisnost od skupnih iluzij in zavestno ali nezavedno zahteva od vseh lojalnost in predano samožrtvovanje. Samoprevara pa zmaguje. Vsi, ki se ne bodo strinjali, bodo napačni, mi pa čisti in poduhovljeni. Pod to meglo se lahko skrije vse: egoizem postane »tako pač čutim«varanje, pohlep postane »pravico imam do obilja« ... Začne se neodgovorno prelaganje »umazanih materialnih zadev« in neljubih obveznosti na druge, ki so za to primernejši (duhovno ne dovolj razviti ...?), medtem ko se mi ukvarjamo z »odkrivanjem sebe«, ustvarjalnostjo brez zaslužka in samoljubno zagledanostjo vase.

Ne nasedajmo torej. Živost, pristnost in odgovornost in pristna duhovnost so nekaj drugega. V njej smo vsi odgovorni, enakopravni in povezani v svoji drugačnosti, vitalni in seveda nepopolni. Kriterij za to, kdo je duhovno razvit, je njegova vsakdanjost, odnosi, odgovorno in pošteno ravnanje do najbližjih. Vse ostalo so prividi, ki vodijo v izgubo sebe, pa naj delujejo še tako bleščeče, navdušujoče ali pretresljivo.

Opazovalna moč, čut za resnico, zavest lastne in tuje nepopolnosti in želja, da nenehno preverjamo svoje občutke, nam omogočajo, da modro in resnično ljubimo. Sebe, druge, svet.


Oznake: osebna rast iluzije nepristna duhovnost


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...