Pojdi na glavno vsebino

ZAKON PRAVIČNE IZMENJAVE

Pogosto majhni otroci odraščajo v občutku žalosti in zapuščenosti. Svoje vrednosti nikoli ne občutijo, ker jim je starši ne priznavajo in odkrivajo. Potem ti otroci odrastejo in se počutijo trajno zapostavljene. Polni so zamere do nepravičnega sveta, z grenkobo čutijo, da jim pripada veliko več, kot imajo. Njihovo sporočilo je: « Zelo malo imam, vi pa imate veliko, zato imam več pravic kot vi«. Toda prav to jih (nas) zadržuje v revščini

Zahtevni berač Kdor ni bil občuten kot dragocenost, opazuje soljudi z občutkom prikrajšanosti: vsi mislijo samo nase, na svoje ugodje, vsi imajo veliko ali več .... Prepoznamo ga, ker se ne zaveda, da nenehoma pričakuje povračila, usluge, privilegije ... Primerjamo ga lahko očitajočemu beraču: »Vi imate vse, kako morete zahtevati od mene, da veliko dajem, ko pa nimam nič?!” Nebogljeni otrok se je spremenil v odraslega, ki se obnaša kot sestradani, dojenček, ki ne more nič, ima pa vse pravice (kar seveda za dojenčka tudi velja!). Odrasli se počuti revnega, a deluje oholo, zamerljivo, jokavo in v bistvu nečastno. Temu človeku se zdi žaljivo vse, kar drugi imajo in uživajo. Zanimivo je, da se lahko obnaša ponižno in celo hlapčevsko, pa bomo kljub temu vedno opazili, da nikogar ne spoštuje in da misli, da lahko vse ocenjuje in obsoja: nihče ni dovolj poštn in radodaren, plemenit za njegove kriterije. Vedno nezavedno čuti, da lahko terja ali očita. Ne zanima ga, kaj ima, in če ga opozarjate na njegove možnosti, ga to dolgočasi ali pa je celo užaljen. Zanj je namreč važno vedeti le le, česa nima, kajti le to je tisto, kar mu omogoča, da izsiljuje posebne privilegije. Če bi se počutil enakopravnega, bi ne mogel zahtevati ničesar. Korenina notranje bede Ob tem se je treba soočiti s svojimi skritimi, globokimi prepričanji ki prišepetavajo, da nimamo kaj dati. Ob tem se oglasi tudi občutek, da nočemo dati. Zakaj bo morali kaj dajati mi, ki nismo ničesar prejeli? Svet si ne zasluži, da ljubimo in dajemo, zdaj je čas, da prejemamo in zahtevamo vse, kar nam pripada! Ko se dotaknemo svojega odpora do dajanja, svoje grenkobe, svoje sovražnosti, svoje zavisti, se dotaknemo tudi korenine svojega pomanjkanja. Otrok, ki ni bil ljubljen, pokaže svoj nevoščljivi in sovražni, skopi obraz. Po iskrenem soočenju z njim pa lahko tega otroka potolažimo in mu dokažemo, da je veliko vreden, da zna dajati in da je zgodba bede zgodba njegove preteklosti. Vsak dan vidimo moške in ženske, ki hodijo domov zahtevat od staršev denar in ljubezen, od soljudi dobro plačano delo, usluge, popuste in privilegije. Ko jih opazujemo, jasno vidimo, da jim to ne dviga občutka lastne vrednosti, nasprotno. Vsak dan vadijo držo žrtve, vlogo in občutke tistega, ki si sam ne more ničesar dati in mora le zahtevati. Če drugim sporočamo, da zmorejo in imajo, mi pa ne, utrjujemo svojo bedo. Nikoli se ne bomo počutili dobro v svoji koži, če bomo ravnali tako. V nas je bogastvo, v nas je veliko, kar lahko damo in ustvarimo. Lahko ponudimo kaj, kar bodo drugi vzeli, plačali, sprejeli, a potrebna je iskrenost. Doseči je treba izstop iz vloge, v kateri se delno ponižujemo in delno gojimo objest in nespoštovanje drugega. Zlasti v času velike ekononomske krize nas bo reševalo to, da se nikoli ne bomo počutili kot zapostavljeni reveži. Kdor se obnaša kot revež, bo to ostal tudi v primeru, da pride do denarja. Naj to ne bo naša pot. Pripada nam blagostanje, a obenem ga moramo ustvariti iz prepoznavanja lastne dragocenosti, da nas bo osrečilo. Zato ne prosimo za usmiljenje nikoli, niti če nam teče voda v grlo. Vedno ponudimo nekaj v zameno, z nečim vedno lahko poplačamo vsako uslugo, ki tako ne bo več usluga, ampak pravična izmenjava. Zato se ne bomo počutili dolžnike in bomo skupaj s svojim dostojanstvom tešili tudi svojo lakoto po občutenju lastne vrednosti. Začasno brez denarja in poln dostojanstva: pot do blaginje Vsak človek lahko uživa svoje dostojanstvo, saj gre za nekaj, kar si pripiše sam. Človek, ki se ceni, ne sprejema revščine in krivice, zato se v prvi osebi zavzema za to, da bi živel bolje, verjame vase ter v zaveznišzvo z vsemi, si so mu lahko sopotniki. Ve, da mu bogastvo sveta pripada in da ima pravico do vsega, kar čuti, da je zanj pomembno. Ne postavlja si vprašanja, kako bo dosegel čim več čim več uslug in si ne želi, da bi ga drugi doživljali kot tistega, ki ga je treba upoštevati s posebnim obzirom. Postavlja si vprašanje, kako doseči, kar mu pripada, kaj storiti, da bo iz lastnih sil izpolnil svoje želje. Ne opozarja na svojo revščino, temveč jo doživlja kot nekaj, kar lahko prerase in kar želi pustiti za seboj z občutkom enakopravnosti z vsemi ljudmi. Premožnejše ljudi doživlja kot sopotnike, sodelavce ali pa ne, odvisno, kako jih občuti kot soljudi, koliko jim zaupa. Nikomur ne zavida njegovega blagostanja in tudi ne ocenjuje, ali si drugi zaslužijo, kar imajo. Zavzema se za blagodejno življenje in nenehoma išče načine, da bi si podaril vse, kar ga lahko osreči: boljše delo, prijatelje, sprostitev, uživanje v naravi, umetniške in duhovne užitke, nova spoznanja, odnose z ljudmi, ki mu denejo dobro. Vidi vse, kar je zastonj, in si vse to privošči in obilno uživa. Ko si zelo želi česa, kar je predrago za njegove trenutne možnosti, začne varčevati, išče posojilo, ustvari nekaj, kar lahko ponudi, izmenja, proda, se poveže z drugimi, ustvarjalno išče izhod ... ali pa išče kaj drugega in podobnega, kar je možno tu in zdaj in kar obenem pripravlja pot višjim ciljem. Tako se uri v seganju po dobrinah in spoznava, kaj lahko daje, kaj lahko ustvari, kaj ima vrednost tudi za druge. Spoznava, da je sebi vir bogastva in da ima kaj dati. Šele ta drža je vir blaginje.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...