Pojdi na glavno vsebino

Zakaj se ne bi upirali z užitkom?

Vajeni smo misliti, da je upor nujno boleč in da zahteva velike žrtve. Kaj pa, če smo mi tisti, ki izbiramo najtežje variante?

Upiranje je v slovenski kulturi predvsem pojem z mučeniško preteklostjo. Poznamo predvsem junaško, a krvavo upiranje s strašnim koncem. Poznamo Matijo Gubca in vsi naši otroci vedo, kaj se zgodi s tistimi, ki razjezijo oblastnike. Pa tudi ostale kulture poznajo upornike vseh vrst, ki so bili oslepljeni, sežgani, razčetverjeni, obglavljeni, obešeni in nabodeni na kole ... fantazija je neizčrpna. Suverenih in samouresničenih, duhovitih in čilih upornikov pa ima človeštvo prav malo in jih tudi ne promoviramo tako zavzeto. Razen izjem, ki pa samo potrjujejo pravilo, uporniki kruto propadejo. Tisti zgoraj imajo moč, da te pokončajo, to ti že kot otroku sede v dušo ... Zato se zelo zgodaj naučiš temeljnega pravila: če ti gre za kožo, molči. Skrij se, potuhni se , skušaj ne videti in ne misliti na to, kako lepo bi bilo živeti drugače in kako slasten bi bil uspešen, osrečujoč upor ... Za tistega, ki pa se ne namerava vdati, obstaja le varianta, da izgori kot junaška žrtev. Prevara pa je v tem, da mislimo, da je možna ena sama oblika častnega upiranja: tista mučeniška. Zmaj v duši Naše uporne želje se nam zato prikazujejo kot obet bolečine, saj ne more biti drugače. Za vsako uporno dejanje bo usoda predložila masten predračun ... Ko se premakne naša srčna želja po osvoboditvi izpod jarma, se vedno premakne tudi pošastni stražar, stoglavi zmaj, ki straži drevo uslišanosti v naši globini. Zverina mirno spi in nas pusti živeti le do trenutka, ko ne sežemo po prepovedanih zlatih jabolkih. Mislim, da zelo podcenjujemo ta prastrah, ki vodi nas odrasle in ga nehote vcepljamo že otrokom. Mnogi ljudje se ne zavedajo, kako so se odpovedali vsaki želji po uporu in kako hlepijo po varnosti, ki jo daje odobravanje od zgoraj ... kako ugaslo, podrejeno živijo ob svojem spečem zmaju, kako preplašeno pogledujejo, ali ga niso prebudili s kako neprimerno potezo ... Previdnost ali panika? Ker delujemo kot uročeni, na preži, v trajnostni pozornosti na to, kaj bo storil ta, ki se ga bojimo, svoji drži ne moremo reči previdnost. Ne mislimo na uspešno upiranje, mislimo le na preživetje ob svoji dremajoči pošasti. Ne gre za previdnost, gre za paniko. Koliko verjamemo v uspešno upiranje, koliko možnosti sploh opažamo, koliko pa nas obvladuje strah, da bi kdo kaj mislil, čutil, rekel? Pa bi se lahko upirali z nasmehom in z vizijo zmage v sebi! Zmaga ni to, da drugega pokončamo, ker drugi ni zmaj. Zmaj je v nas, v naši otroški zastrašenosti. V resnici pa so ljudje samo ljudje, celo tisti, ki jih doživljamo kot gospodarje svoje osebne ali kolektivne usode. Ko to dojamemo, se nam sprosti fantazija. Koliko možnosti imamo, da se uspešno upiramo in veselo kvarimo objestnežem njihove načrte! A brez notranje suverenosti nam vse variante še na misel ne padejo ... Naj vsi samooklicani zmaji odhlačajo nazaj v turobno pravljico, iz katere so se nekoč prikradli v naše otroške sanje! Svoboda se rodi le iz krvi? Ideja o tem, da je treba zemljo napojiti s krvjo in da samo iz tega zrase boljši jutri, je sad naše kulture vojne in nasilja. Ali naj res še vedno učimo otroke in mlade, naj bodo ponosni na svoje rane, naj viharijo z junaškimi besedami in naj znamenito podležejo na prizorišču spopadanja dobrega in zlega? Veličina upiranja je predvsem v tem, da ponosno živimo in da obenem znamo obvarovati svoj blagor in blagor bližnjega. To spretnost je težje obvladati in terja veliko več vztrajnosti in vzdržljivosti, bistroumne uporabe razpoložljivih sredstev in poznavanja sebe in sočloveka, resnicoljubja, modre, daljnovidne presoje okoliščin. Tega bi morali učiti naše otroke z vzgledom in besedo. Suveren človek najde nešteto poti, da si vsak dan in kjerkoli jemlje svobodo, ki mu pripada. Iz rok objestnežev si je ne iztrga, ampak doseže, da postanejo nasilneži neprevidni, nespretni in da obnemorejo v lastnih pasteh. Stara umetnost bojevanja, ki jo poznajo vzhodne borilne veščine, je lahko tudi naša, a zahteva predano učenje in skromnost. Prav zato velikopotezni zanesenjaki, ki prezirajo mlačnost in previdne soljudi, niso občudovanja vredni junaki, temveč le nepotrpežljivi važiči, ki niso sposobni vzdržati dolgotrajnih naporov. Posledice njihove zaletavosti pa potem, ko po junačenju užaljeno zapustijo oder, nosijo drugi. Potem ko se je odvrtel njihov spot, jih sprožena vstaja ne zanima več. Eden od načinov, da se nikoli zares ne upremo, je ta, da se upiramo vsevprek, razvpito in neodgovorno. Ustvarjanje zgage pač še ni upiranje. Uporne, a modre poteze so važna sestavina naše vsakdanjosti in spreminjajo naše življenje. Zato: upirajmo se z užitkom, upirajmo se vsak dan! Nepopustljiva obramba naše suverenosti ni egoizem, temveč varovanje življenja. Pravičen in učinkovit upor dozori le v žlahtni pomirjenosti. Bodimo spretni v svojem upiranju, da bomo dober sad zase, za svoje otroke, za svet, ki kliče po miru.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...