Pojdi na glavno vsebino

Zakaj pišemo

Članek povzema esej španske filozofinje Marie Zamabrano (1904 -1991) Zakaj se piše, dodanih pa je tudi nekaj mojih misli. Gre za razglabljanje o vlogi pisanja v življenju mislecev in sploh vseh piscev, ki iščejo pot do avtentične besede, o mestu govorjene in pisane besede, o odnosu med bralci in pisci..

Zakaj pišemo? Filozofinja Maria Zambrano, ki je umrla leta 1991 v visoki starosti (rojena je bila leta 1904 v Španiji), sodi med velike duhove našega časa, tako kot njen učitelj, znameniti Ortega y Gasset. Kot uporna izobraženka je po državljanski vojni zapustila svojo domovino in preživela vsa dolga desetletja diktature, kot sama pravi, » v neskončnosti izgnanstva«. V Španijo se je vrnila šele na starost in tam preživela svojih zadnjih sedem let. Redki izobraženci njenega časa so znali ostajati ob svojem delu tako dosledni in prečiščeni, kot je to zmogla ona. Svoje filozofsko delo je vzela nase kot svobodno izbran jarem, ki omogoča osvobajanje. Svoje raziskovalne napore je dojemala kot čuječnost pred resnico. Skušala je živeti razmišljanje kot poslušnost vsemu, kar mora biti odkrito, da lahko filozof častno izpelje svojo veliko in zahtevno usodo. Ob branju njenih del opažamo, da svojih težko pridobljenih spoznanj ne podaja, kot da gre za lastne dosežke. Prej daje vtis, da samo opozarja na najdene dragocenosti, ki jih je dolžna predati soljudem. Izbrani esej Zakaj se piše bo poslušalcem morda približal žlahtnost te velike in premalo poznane avtorice, ki nikoli ni storila ničesar za svojo slavo. Bila je zelo pozorna na skušnjavo, ki ogroža vsakega izobraženca, na nevarnost, da postane ujetnik svojih dosežkov in se zagleda vase. Samovšečnost prižene um v labirint ukvarjanja s samim s seboj, v samoigro, častihlepje pa je najkrajša pot v nevredno pisanje. Temu se je vztrajno, zavestno in nepopustljivo izogibala. V preobrazbi filozofskega jezika, za katero si je prizadevala, naj bi izgorelo vse samoljubno, malenkostno in ceneno. Že v mladostnih spisih izstopa njen samosvoj, strasten odnos do vloge razmišljanja, njeno seganje po besedi, ki bi razvezala človekovo ujetost v dogovorjenih pojmih. Iskala je tisti trenutek v sebi, kot ga je sama opisala, ko se luč in senca »ob zori« za hip dotakneta druga druge in ostaneta v skrivnostni dvojini,v kateri vsaka odmerja svojo silo in omogoča sobivanje drugi. V tem blagodejnem srečanju se nateče skrivnostna polnost, iz katere lahko zavest skupaj zajame sobivanje teme in svetlobe in zato ne tvega zaslepljenosti od ene ali druge. Preseže svet miselnih bitk in zasije v sklepnem dejanju, ki je obenem zora novorojene zavesti. Spopadanje z jezikom pač ne izraža duhovne moči človeka in njegovega časa. To več desetletij staro opozorilo velja tudi za sodobnike. Svet kulture je tudi danes razbeljen od besednih bitk, a besede so opešale v moči, s katero bi lahko vplivale na blagor sveta, navdihovale drugačnost, upanje in dejanja upora. Na kratkih osmih straneh, kolikor je dolg omenjeni zapis iz leta 1933, jasno pride do izraza zahtevnost avtorice glede vprašanja našega ravnanja z besedami. Če filozofija pozablja na antični vzgib, iz katerega se je rodila, in ne zna zavarovati svoje govorice pred ohlapnostjo in besedičenjem, se odpoveduje svoji odgovornosti do sveta in svoji moči. Poleg tega je treba filozofiji vrniti sposobnost, da navdihuje, jo rešiti brezdušnosti. Avtorica si želi ponovno povezati filozofijo s poezijo, saj pravi, da je njuna odtujenost ustvarila po eni strani »zaničljive filozofe« in po drugi pa »zagrenjene pesnike«. Potreba po poeziji je prav tako mogočna kot potreba po razmišljanju in duhovnosti. Človekove duhovne in ustvarjalne moči ne smemo razdvojiti, kajti, kot pravi drugje, »razum lahko izgubi razsodnost«, če je zapuščen. Misel ne sme zatavati po svojih poteh, ločena od lepote in potrebe po rešitvi, ki ju nosimo v sebi. Razmišljanje bi moralo pripraviti prostor, v katerem se lahko v varnem zavetju predramijo vzgibi duhovnega življenja in tam tudi zaživijo. Človekova zavest se mora okopati v duhovni zori, da zmore veliki vzpon samozavedanja. Filozofija naj bi potemtakem varovala življenje v njegovih najskrivnostnejših zametkih, bedela nad viri, iz katerih se poraja duhovna svežina, in z močjo poetičnega in filozofskega jezika odkrivala človeku njegove možnosti. Težko je doseči, da človek pogleda v svoje vrhove, a te naloge ne moremo, pravi, preložiti izključno na psihologijo. Psihoanalizo, ki skuša pomagati človeku pri sicer tragičnem samorazkritju, kritično obravnava, a jo tudi ceni. Analitične postopke imenuje« pot prekanjene nežnosti«, saj morajo izvabiti človeka iz njegovega skrivališča, ko pogleda na plan in » misli, da ga nihče ne vidi«, kot prodorno ugotavlja. Bežanje,skrivanje pred samim seboj, igra vlog in pot do snemanja poslednje maske, vse to za Mario Zambrano ni le predmet psihologije, temveč tudi vprašanje filozofije. Mišljenje namreč ni le pot spoznavanja, ki se mu človek ne bi smel odpovedati. Gre tudi za seganje po najvišjih dosežkih ljubeče zavesti. Prav o tem bo danes tekla beseda, o besedi, ki človeka vrača samemu sebi in najvišjim nalogam. Maria Zambrano se uvodoma sprašuje, zakaj ljudje pišemo in zlasti, zakaj pišejo misleci. Čeprav so bile njene misli napisane že davno, so zelo primerne za razmislek o današnjem času in o nas, ljudeh mobilnih telefonov, elektronske pošte in bliskovite komunikacije. Poleg splošno znane ugotovitve, da pisana beseda ohranja spomin in dopušča obdelavo, vračanje nazaj in komunikacijo onkraj prostora in časa, ima ta način človekovega izražanja še vrsto drugih nenadomestljivih prednosti. Zato se bomo ustavili ob razliki med govorjeno in pisano besedo. Še zlasti pa si bomo ogledali pot do besede, ki ima trajno vrednost. Ob tem bomo namignili tudi na pomen tišine in samote, časa in čakanja, preseganja samoljubja in nagovarjanja bralca, ki živi onkraj pisateljeve tišine. Na prvi pogled se zdi govorjena beseda najbolj neposredna in živa. Zato bi lahko mislili, da nas najbolj zbliža. Morda mislimo, da smo v živi govorici najpristnejši in najbližji resnici o sebi, naša podoba pa še najbolj verodostojna. Izraz, ki ga danes uporabljata radio in televizija, in sicer, da gre oddaja » v živo«, nakazuje, da neposrednost zelo prepričljivo deluje na našo zavest. Kar se dogaja tu in zdaj, ne potrebuje dokazov o resničnosti svojega obstajanja. Sprotno doživljanje se vsiljuje naši zavesti z nesporno močjo. Filozofinja Maria Zambrano zagovarja in utemeljuje drugačno stališče. Njeno razmišljanje sicer velja besednim ustvarjalcem in predvsem mislecem, a ga lahko s pridom uporabimo tudi za razmišljanje o nas samih. Opozarja nas na krhkost in minljivost izgovorjenih besed, a tudi na nujno približnost ustnega sporazumevanja. To krhkost lahko posplošimo tudi na vsako dogajanje, ki pred nami poteka v živo. Med poslušanjem in pogovarjanjem stopimo v tok dogajanja, ki nas žene naprej. Ukinjeno je vračanje nazaj, pretehtavanje izrečenega in slišanega, ukinjena je tudi vrednost čakanja. Kadarkoli poslušamo radijsko oddajo v živo, ugotavljamo, da velja daljša pavza za napako, praznino, ki ne more biti ovrednotena. Podobno se dogaja ob kresanju mnenj po televiziji, ko se udeleženci pulijo za razgovorni prostor. Vsak zastoj je zapravljena priložnost, in razmislek, ki je za njim, ne more biti ovrednoten. Tišina je nikogaršnja zemlja, ki jo razgrabijo drugi, če je ne zasedemo sami. Beseda se mora pojaviti nemudoma, zavest jo mora proizvesti takorekoč istočasno, ko smo nagovorjeni. Ne gre samo za pojav, ki sodi v naš čas mrzličnega in pospešenega dogajanja, gre tudi za značilnost govorjene besede kot take. Poglejmo, kako si razlaga te omejitve Maria Zambrano. Najprej nas opozarja, da je razgovor past, v katero se ujamemo že s tem, da spregovorimo. Izgovorjena beseda je zanka, ki se nam zategne okrog zavesti. Okoliščin, zaradi katerih smo jo izgovorili, namreč nikoli ne sprožimo sami in jih tudi ne moremo povsem obvladovati. Prisiljeni smo, da govorimo v ritmu časa, ki teče. Ni ga mogoče ustaviti in doseči, da bi se prilagajal ritmu naših misli.Trenutki so tirani, ki jim mora biti ustreženo, ker nas prehitevajo. In ko hitimo za njimi in govorimo, da bi ujeli svoj košček razgovornega prostora in si želimo, da bi v njem izzveneli kot celostni posamezniki, ugotovimo, da se še bolj zapletamo. Bežeči čas namreč premagujemo s pospešenim ritmom mišljenja in odgovarjanja. Vedno gre za dogajanje, ki mora biti izpeljano, saj se pred sočlovekom, ki nas nagovarja, ne moremo umakniti v svoj molk, če iščemo stik. A daljši je pogovor, bolj narašča občutenje prisile, neizpolnjenosti, tegoba neuresničenega hrepenenja. Nekaj v nas omaga že kmalu zatem, ko izgovorimo prve besede. To bo začelo zaostajati in nazadnje odšlo neznano kam po svojih poteh. Naše govorjenje je preglasilo porajajoče se misli, ki so zato kot vode ponikalnice spremenile svoj tok pred nepremagljivo oviro in izginile v globinah. Skrivnostno in edinstveno ne more privreti na dan med eno izgovorjeno besedo in drugo, ni ga mogoče ujeti z razgovorno mrežo. Besede, v katerih bi se lahko utelesilo neznano, se ne utegnejo razviti, zato tudi ne morejo biti izmenjane s svetom. Obstanejo pred pragom, v nedopolnjeni obliki bitja brez lastne podobe, ustavljene na poti v življenje, ki ga ne bodo deležne. V uvodu smo se vprašali, zakaj moramo pisati, če lahko govorimo? Prvi odgovor Marie Zambrano smo pravkar navedli: kadar spregovorimo, nas priganja zunanji dražljaj, naša osebnost ne more zaživeti v polnem samozavedanju in odločanju. V neposrednih stikih med ljudmi prihaja ključni sunek za izgovorjeno besedo od zunaj, ne od znotraj. Če smo spontani in neposredni, ne moremo, kot pravi, »v celoti prevzeti odgovornosti za izrečeno«, saj ne moremo sodelovati v popolnem samozavedanju. Če obstajamo samo kot govorci, ne moremo vzeti nase svoje osebne in družbene usode kot čiste odgovornosti, in opolnomočenje ne zaživi. Zakaj? Ker oglušimo v slapu svojih lastnih besed in ostanemo sami, polni neozaveščenega in neizgovorjenega. Tudi svet ostane brez naše poosebljene, enkratne besede, kajti srečanje je minilo brez tega, kar je dano odkriti samo nam. Naš najbolj edinstven prispevek k umevanju sveta, skrivnost, ki bi jo lahko odkrili sebi in drugim, se ni razodela. Govorjena beseda nas nikoli ne more vrniti samim sebi, enkratnemu v nas. Prej nas bega, v njej doživljamo razpršenost in v najslabšem primeru razblinjenje. Maria Zambrano pravi: »Pišemo zato, da se rešimo poraženosti, ki jo doživljamo vsakokrat, ko predolgo govorimo.« Pisno sporočilo, ki bo enkratno, žlahtno in zato trajno, mora biti seveda najprej ustvarjeno. Ne poraja se iz sprotne zavesti, zato je težko dostopno. Zahteva svoj čas in zahteva sebi enakovrednega iskalca. Potem pa mora biti zapisano in izročeno vsem, ki ga pričakujejo in lahko sprejmejo. Toda koliko je danes še mogoče govoriti o tako prečiščenem odnosu do pisane besede? Brezdušnost govorjene besede, ki preplavlja medijski in kulturni prostor, se razširja tudi na naše pisanje in prispeva k razvrednotenju človekove govorice. Danes je elektronska pošta anonimna, ločena od ritma telesa in diha, s pisavo pa se ubadajo le še grafologi. Oglejmo si ozadje, na katerem danes bledi pomen pisane besede v medsebojnih stikih. Beseda je postala bežeča in minljiva bolj kot kdajkoli prej. Računalnik požira in prenaša sporočila, ki so bila zmetana skupaj brez tiste skrbi, ki smo jo včasih posvečali pisanju pisem. Pero, ki je drselo po papirju, je še imelo fizičen stik z naši roko, z gibom, ki je čutil papir pod seboj in se oziral na sled, ki jo je puščal, z dihom, ki je spremljal ritem pritiska in valovanja od črke do črke. Pero je poletelo v zanosu, zanihalo v obupu, v sporočilo se je vpraskala bolečina pisca, besede so kipele čez rob ali drsele navzdol v tihi tožbi. Goščava črk, skrivnost in enkratnost pisave, vse to je vabilo v živo skrivnost, ki se je odtisnila v pisemski papir, v duhovno in čustveno stezosledstvo, v hojo za človekom, skritim v pisavi. Danes pa se širi odvečno pisanje. Ko voščimo vesele praznike dvajsetim prijateljem z istimi besedami in potem razpošljemo v eni minuti dvajset kopij istega besedila, se postavlja vprašanje, komu pišemo? Vsem ali nikomur? Drugega nagovarjamo z osebnim pristopom fotokopirnega stroja. In kakšno samodoživljanje obuja tako pisanje v piscu samem? Ali ga ne ločuje tudi od samega sebe, od besed, ki bi priklicale bližino ? Pisanje, v katero nas vabi Maria Zambrano, pa spremlja človeka na poti ven iz nizkotnosti ter oživlja najžlahtnejša hrepenenja. Zahteva samoto, prekinitev stikov s svetom, izstopanje iz pretoka besed, pogledov, dejanj. Šele ko umolknejo vsi in nazadnje tudi pisec sam, lahko zažubori izvir besed, ki ne bodo več pozabljene. Vrednost tišine ni v odsotnosti hrupa, temveč v tem, da ustvari prostor neminljivega. Tišina, ki se ji predamo v popolni samoti, pripravlja bivalni prostor za besedo, ki bo imela trajno vrednost. Molčeča samota ustavi dogajanje in vzpostavi brezčasnost. Vse sprotno ponikne v somraku, a kar je dopolnjeno, se izvije iz sence in presije zavest. Tišini se ne mudi, nasprotno. Kdor ostaja v njej, doživlja razširjanje trenutka, ki se čudežno obnavlja. Preseženo je minevanje, presežena je bitka s časom. Govorjena beseda ni brez vrednosti, a se uresničuje v minevanju. Zapisana beseda, ki jo poraja brezčasna zamaknjenost, pa ima drugačno vrednost, drugače prehaja na ljudi in zahteva drugačen posluh. Maria Zambrano meni, da je bistveno pisati čisto drugače, kot govorimo. Reševati moramo to ločenost, ki varuje in s tem tudi rešuje dva bregova človekove govorice. Kdor piše, kot bi govoril, se izneveri pisani besedi, kajti pisati je treba pristno, do dna potopljeni v pisanje in predani rojevanju pisave. Prav tako je treba govoriti zares, in ne kot da bi ... pisali. Vzeti je treba nase drugačnost pisanja, njegovo izvorno moč in poslanstvo. A vzeti je treba nase tudi minljivost in obenem nujnost govorjene besede. Razgovor je prostor sprotnosti in ga moramo kot takega deliti s sočlovekom, dopuščati svojo vpletenost in v njej svobodno pristajati na delno izgubo svoje suverenosti. Svet govora in svet pisanja se lahko oplajata, a ne smeta sovpadati, če se nočeta medsebojno razveljavljati. Beseda, ki jo ustvarja mislec - pisatelj, pa zahteva še nekaj več, ker si utira pot v skrivnost bivanja. Pisanje vsakega misleca prebiva v samoti, in prav zaradi te oddaljenosti, pravi Maria Zambrano »daleč od vseh stvari lahko odkrivamo odnose med njimi«. Vse, kar mora biti šele prepoznano, je povito v temo in molk. Zahteva tkanje in podiranje vrstic, rahljanje besednih vozlov, iskanje vzorca med begavimi prividi in varljivimi črtami ločnicami, razpredanje skrivnostnega polmraka. So stvari, ki jih ni mogoče oblikovati na glas in v dialogu, pa ne zato, ker so neizrekljive, temveč zato, ker se jih lahko loti samo pisanje. Pisec se loti besed, ki so bile zamišljene in izgovorjene pod pritiskom, in se loti duhovne obdelave izrečenega. Maria Zambrano uporablja izraz zadrževanje besed. Gre za proces, v katerem je mogoče razpustiti prisilo, da zadiha svobodno iskanje. Iz služabnika besed, ki ga prehitevajo, postane človek gospodar besed, saj jih hodi iskat daleč stran, jih tam odbira in pripušča v življenje po novih poteh. Možno je vračanje nazaj, raziskovanje odmeva, v katerem so se razkrojile. Tavanje se preobrazi v pohod, omahovanje v drznost. A to se dogaja počasi, v prezračeni tišini, v samotni jasnosti. Šele tedaj začnemo razbirati, v kaj hoče izzveneti naša misel. Tišina in samota sta dve razsežnosti pisanja in branja, ki sta druga drugi nujno potrebni. Beseda išče zračnost, da se lahko razmahne v človeku, išče tišino in samoto, da ju napolni. Človek brez duhovne opremljenosti, prenatrpan z ničevostjo ali poln ohole osamljenosti, pa ne zmore ustvarjalne, ljubeče molčečnosti in zato tudi ne more srečati svojih besed. Pisatelj ima še težjo nalogo. Nenehno se mora odpovedati plenilskemu odnosu do besede, odnosu, ki ga evropska civilizacija dobro pozna. Maria Zambrano želi vzpostaviti razmerje do pisanja, v katerem ne bo ne nasilja ne poražencev, išče spravno dejanje med človekom in besedo. Ta naj ne bo zasužnjena in podvržena človekovi samovolji, temveč pomirjena v spravnem jeziku, ki ne zlomi njene mogočne svobode. Šele ko človek izpelje to bojevanje in ga spremeni v pisavo, besede zasijejo v svoji slavi. Prav zato vzpon ne pripada piscu, temveč ukročeni besedi, ki je pristala na jarem trajnostnega jezika in spremenjena potegnila človeka za seboj v svojo nesmrtno višino. Zato slava, kot jo razume Maria Zambrano, ni nekaj, kar bi lahko svet naklonil piscu, saj se rodi sama, iz miline dvoboja, v katerem ni bilo ponižanja. V stoletjih kapljanja se stalaktiti in stalagmiti približujejo drug drugemu; pred nami se dviga večno nastajajoče stebrišče in podzemlje nam razkriva graditeljsko moč dveh nasprotujočih si smeri. Podobno je s človekom in pisano besedo, ko v osrečujočem dvoboju sooblikujeta globeli in strmine našega duhovnega in umetniškega sveta. Pri tem imajo bralci nenadomestljivo vlogo. Mimohod besed skozi našo dušo je lahko bliskovit in minljiv, lahko pa se spremeni v kapljanje za večne kamnine. Kadar znamo ustaviti besedo, ujeti njej padec, se uglasiti na njen zvok, doživimo to, kar Joseph Campbell imenuje okus oceana v kapljici vode. Branje zahteva od bralca tišino in samoto, ki ju je prestal tudi pisec, a ga nagradi s podoživljanjem podviga, ki so ga zmogli junaki besede. Skrivnostna moč, ki je skrita v besedilu, se ne razodene površnemu bralcu, hlastanju, zijalastemu ali razumarskemu pristopu. Kdor ne zna obmolkniti in vztrajati dovolj dolgo, da se razmaknejo stene vsakdanje zavesti, ne najde ničesar. Čeprav govori Maria Zambrano o pisateljevanju in se obrača na besedne ustvarjalce, lahko njeno sporočilo velja za vsakega človeka, ki ima občutek, da je izgubil odnos do svojih besed. Razmejitev med govorjeno in pisano besedo je bistvena za vsakogar. Prijeti pero v roke postaja danes, v obdobju računalniških tipkovnic, anahronistično dejanje. A ne pozabimo, da smo se morda prebudili iz prazgodovinskega sna tisti hip, ko smo zarisali na skalo svoje prvo sporočilo. Veter ga ni odnesel tako, kot je odnesel govorjeno besedo. Zbrano je treba zastaviti svoje pisalo in zapisati nekaj trajnega, tako danes kot nekoč, da se rešimo pozabe. Pozabiti na vrednost pisane besede je korak proti izgubi človečnosti. Kdor piše zares, pravi Maria Zambrano, »daje besedam tehtnost, jih trajnostno preoblikuje. Trajna beseda je pomnik človeštva, h kateremu se nenehno vračamo, izklesanost zavesti. Pisana beseda je most čez brezno, v katerega padajo trenutki brez spomina. Pisana beseda ima tudi to značilnost, da išče pot do ljudi. Kar je enkrat napisano, ne more biti več zadržano v skritem osebnem svetu pisca, odhaja na svojo pot. Tudi pisec sam čuti navzočnost sveta, ko piše. Žene ga, da bi delil svoje odkritje z drugimi, ne pa ostajal sam. Ustvarjalni dosežki vedno prekipevajo čez rob osebne usode. Najdeno mora biti napisano in posredovano, ker ni osebna last, temveč pismo za čakajočega sočloveka. Skrivnost pa se bralcu lahko razodeva, a se ne razgalja. Pisec mora pokazati nanjo, a jo mora obenem prepustiti bralcem, svojemu občinstvu. Ves čas, ko pisatelj piše, poteka živ dialog. Bralci - kot tiho občestvo - posedejo okoli pisateljevega ustvarjalnega kresa, in njihovo pričakovanje hrani skupno slavje. Porajanje neminljive besede je prastar in večno nov obred. Tišina ustvarjanja je v resnici porajanje skupnosti, ker smo ljudje bitja besede. Pisatelj pri delu ni nikoli sam, pa čeprav mora ustvarjati v odmaknjenosti. Nenehno ga nagovarja nevidni sočlovek v pričakovanju besede, ki bo preprečila iztirjanje notranjega vesolja in omogočila ekspanzijo brez razblinjenja. Zato je pisateljev najhujši sovražnik samovšečnost, zasedenost zavesti z nečimrnostjo. Citiram Mario Zambrano: »Potrebna je zvestoba ob zapisovanju, ker strasti ne smejo zamegliti tega, kar hoče spregovoriti. Črpanje iz sebe je čisto nekaj drugega kot razkazovanje.«. Avtorica prodorno definira slabega pisca: to je tisti, ki govori o stvareh, ki bi jih moral zaradi njihove ničevosti zamolčati, in molči o vsem, kar bi moralo biti razodeto in spregovoriti zaradi vrednosti, ki jo ima. Pisec naj ne bi metal svoje malenkostne sence na delo, ki ga opravlja. Pisec brez poslušnosti ne napiše ničesar trajnega. Skrivnost išče žejno in hrepeneče bitje, ga oblega in navdihuje, dokler je pisec ne ujame v svojo zrcalno zavest, in jo predano ubesedi. Neminljivost doseže samo pisec, ki ni iskal uspeha, ampak se je pustil napolniti z lakoto in žejo. V občutenju silnega pomanjkanja in strastnega seganja po potešitvi obenem lahko v sebi oblikuje besedo, ki hrani in odžeja. Pisec žrtvuje svoje samoljubje in s tem stopa v območje slave, ki pa nima nič skupnega z uspehom. Slava je le izžarevanje junaškega dejanja,v katerem žrtvujemo minljivi del sebe. Slavo izžareva besedilo, v katerem so se v velikem poku iztirile dogovorjene resnice in se je sestavilo novo duhovno vesolje. Nedvomno ljudje rabimo tudi govorjeno besedo. Življenje, v katerem bi si izmenjevali le pisano besedo, bi bilo brez svežine in spontanosti. Govorjena beseda oddaja toplino, omogoča žar dotika, radoživost pretakanja. Lahko nas preseneča s svojo iskrivostjo, je vznemirljiva, bežeča, poganja vitalno vpletenost, vdira v naš prostor in nas zdravilno bega. Govorjena beseda nas oživlja in kliče v srečanje s sočlovekom. V poslušanju, v mreži soutripanja, v pretoku izgovorjenih besed se počutimo žive, ljubljene, morda upoštevane in uslišane. Ne smemo se skriti pred njeno močjo, ko nas vleče v svoj deroči tok. Pisana beseda pa nas kliče v veličino samozavedanja. Rešuje nas minljivosti in izgube. Vrača nas nam samim, doseže zagon osebnega vesolja. Iz pisane besede, če ji prisluhnemo, zaveje duhovni veter, od nekod završi neznano in v nas se premakne, kar je večno. Zato je prav, da človek govori za življenje v sebi in piše za nesmrtno v sebi. Vsi, ne le veliki pisci, so poklicani v izrekanje sebe z besedo, ki ne mine. Nesmrtne besede pa se vračajo v novo življenje vsakokrat, ko srečajo bralca, ki jih je iskal. Zato je pisanje tudi obdarovanje prihodnosti.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...