Pojdi na glavno vsebino

Zakaj je potrebno izražati čustva (tudi na delu)

Pred kratkim sem na srečanju zelo delavnega Društva medicinskih sester, tehnikov in babic imela predavanje s tem naslovom. Objavljam delni povzetek predavanja, saj pogosto slišim, da je mobing na delovnem mestu vse bolj razširjen.

Izražanje čustev je za človekovo psihofizično zdravje nekaj podobnega, kot je dihanje za rastlino. Kadar ljudje med seboj izražajo čustva in prisluhnejo čustvovanju drugih, nastaja ozračje, ki vsem omogoča vitalnost. Tudi na delovnem mestu. Kaj pa je delo, če ne izraz človekove ustvarjalne moči in živosti?

To velja tako za prijetna kot za neprijetna čustva. Oboje naj bi se pretakalo brez nasilja, a dovolj jasno, da pristna izmenjave vsega doživetega ustvarja medsebojno razkrivanje potreb. Zlasti na delu, kjer vsak dan nastajajo težave, so naše potrebe velike in se lahko med seboj podpiramo ali pa oviramo.

A graditi odnosov na delu v glavnem ali ne znamo ali pa mislimo, da je itak normalno, da nastajajo nerešljivi konflikti. Površno se to rešuje s pozivi k pozitovni komunikaciji, veliko manj pa k resnemu in trajnostno naravnanemu ukvarjanju s tem vprašanjem.

Prisilna vljudnost, prijaznost s stisnjenimi zobmi je ubijajoča in negativna za odnose prav enako kot surovost. V posladkanem ozračju, kjer se vsi samo smehljajo, ne čutimo bližine in zaupanja. Iskati je treba način, da najdejo prostor tudi žalost, zavist, jeza in bolečina, sram in odpor ... Potrebno je izražati in sprejemati vse, kar človek resnično doživlja, in se s tem ukvarjati potrpežljivo, toplo in strokovno obenem. Šele iz tega se rojeva plodnost stikov. S tem pomagamo drugim in sebi. Čiščenje odnosov v skupini naj bi bilo del redne prakse v vsakem kolektivu, da bo res produktiven.(O tem, kaj to je, se učijo udeleženci v Šoli poslušanja Biser, ki jo soustvarjava z Josipo).

Izražanje čustev ima predvsem to vlogo, da nas zbližuje in omogoča izmenjavo. Ko izrazimo prijetno čustvo, oddamo v okolico sporočilo, da nam je dobro, zato drugi lahko dojamejo, kaj nam pomaga, kaj podpira našo rast, kaj v nas je bilo nahranjeno, kaj nas zdravi. S tem razumejo, kako lahko podpirajo našo vitalnost. Človek, ki zadržuje čustva veselja in zadovoljstva, drugim prepreči, da bi lahko z njim delili njegov svet in prispevali.

Izražanje pomaga, da drugi zagledajo most do nas, po katerem se nam lahko približajo in če si želijo stika, bo nastalo srečanje. V izmenjavi se bodo lepi občutki prepletli in nastalo bo nekaj novega za nas in za sočloveka. Izražanje sebe torej ustvarja nekaj večjega in skupnega, kar nas presega. Žal v naši slovenski družbi ljudje zamenjujejo zadržanost za vljudnost. V resnici pa zadrževanje čustev ohlaja ozračje in otežuje stik. V takem ozračju se ne moremo zares povezati niti poklicno.

Izražanje težkih čustev je prav tako važno in dragoceno. Izražanje nezadovoljstva mi pomaga, da drugega spoznam v tem, kar je zanj težko, zahtevno ali celo nemogoče prenašati. Izražanje bolečine me vodi do iskanje sredstev za lajšanje njegove stiske in prepoznavanje moje. Več mi drugi pove, lažje mi je priti po mostu izražanja do njega in lažje dojamem, ali imam, kar rabi. Vsak trpi na svoj način in če ga ne opiše, ga ne moremo razumeei in spremljati na pravi način.

Zadrževanje čustev škodi posamezniku in skupnosti. Če dolgo ne izražamo, kar čutimo, otopimo. Tako je z vsako človekovo funkcijo, če je ne uporabljamo: deluje vedno manj in nazadnje odpove. V skrivanju vsega, kar čutimo, delujemo tudi na odnose: ker nismo iskreni, drugi dobijo napačno sliko o nas, zato druge usmerjamo mimo sebe v nekaj, kar nismo in nas ne more nahraniti.

V skrivanju čustev drugi doživljajo, da jih zavračamo, nočemo ob sebi. Vsak človek rabi podporo in razumevanje, mi pa zapiramo vrata. Kdo bi se upal približati človeku, ki mu zapira vrata in noče, da pogledamo v njegov dom?

V resnici vsi pričakujemo, da bomo opaženi, ovrednoteni in ljubljeni, le da zahtevamo, da to opazijo drugi sami od sebe in na daleč, saj jih ne spustimo blizu. Ne pomagamo jim, nismo jasni v svojih željah. Vse morajo narediti drugi in če nič ne naredijo za nas (kar se seveda dogaja, če skrivamo svoje srce), jim zamerimo in se zagrenimo. Zato so najbolj grenki in polni zamere ter včasih celo hudobije prav ljudje, ki nikoli ne povejo, česa so potrebni in kaj čutijo zares.

Izražati čustva seveda ne pomeni, da na druge zlivamo prav vse, kar se nam dogaja. Čustva je potrebno izraziti najprej sebi in to v vsej resnici. Potem pa lahko odločimo, komu jih bomo sporočili in v kateri obliki. Niso vsi ljudje primerni, niso vsi pripravljeni, ne govorijo vsi našega jezika. A kaj malega in jasnega lahko vedno sporočimo in s tem gradimo skupnost, v kateri se pretakajo besede za srečevanje in medsebojno oplojevanje.

Izražanje čustev ustvarja zrak, okolje, v katerem lahko dihamo kot velika in raznolika pokrajina, ki se obnavlja z vdihi in izdihi. Sprejemamo vplive drugih in drugi sprejemajo naš vpliv. Zrak pa je skupen in nihče ne more ostajati sam pod svojo stekleno kupolo. V zavesti, da soustvajamo skupni prostor, lahko vsak do nas odda od sebe, kar je resnično, in si poišče bližnje, ki lahko sprejmejo lepo in težko v njem.

Ne bojmo se izrazov jeze, zavisti, obupa, sitnosti, pritoževanja, ker so enako važni za plodnost kot veselje, hvaležnost in velikodušnost. Imajo pa drugo vlogo, gre za opažanje in zbiranje odpadnih snovi, ki so potrebne odvažanja, da ne škodijo. Nevarno je, če ostajajo nekje na skritem, od koder postopoma rušijo in zastrupljajo vitalnost naših odnosov in dela.

Vsaka skupnost je v nevarnosti, če nihče ne skrbi za samočistilne sposobnosti, ki pa obstajajo, če jih le znamo uporabljati. Ne škodi nam, kar se težkega pretaka ali zgodi med nami, ampak to, da o tem ne govorimo na odprt način in povezovalno. Predvsem pa škodi, da tega ne jemljemo kot temelj uspešnega poklicnega življenja. Za vse se izobražujemo - razen za odnose med nami, pa smo ure in ure, leta in leta skupaj.

Zdravilna moč skupnosti lahko predela vsa čustva, vse, kar vre na dan, tako kot ekološko bogata pokrajina. Vse je mogoče povezati in predelati. Prikrita ležišča strupov prinašajo smrt odnosov, kar pa spravimo na dan in skozi filtre dialoga in pristnega srečanja, ohranja naš svet čist in ploden.

Gradivo: A. Rebula, J. Prebeg, Vera vase, ART


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...