Pojdi na glavno vsebino

Zakaj hodite k staršem?

Odrasli otroci hodimo k staršem po marsikaj. Pogosto je napaka tako v tem, kar želimo dobiti, kot v tem, kar želimo dati. Za praznike se pogosto vnamejo najhujša izsiljevanja.

Prav bi bilo hoditi k staršem po zavetje, ljubezen, olajšanje.

Po toplo besedo, ki hrani vero vase.

Po roko na rami, ki nas spomni, da smo ljubljeni otroci.

Morda čutimo, da nam tega ne morejo, ne znajo dati. Nič zato, glavno je, da vemo, katera je naša vloga in katera njihova. Rešuje nas, da vemo, kdo smo: njihovi otroci. Tega dejstva ne more nič spemeniti. Če nam ne dajo, kar bi nam pripadalo, pač iščemo drugje kaj podobnega.

Obiskujemo jih le kot njihovi otroci.

Ne hodimo na obisk zato, da starše tolažimo, jim vlivamo vero vase, delimo nasvete za boljše življenje, jih razvedrimo, spreobračamo, rešujemo njihove življenske stiske in blažimo domače prepire. Če nam kdo to nalaga, (tudi nesamostojna vest) lahko mirno rečemo ne. Nismo njihovi starši. Kadar naše mesto otroka ni sprejeto, ga lahko živimo v svojem srcu in tako ostajamo na varnem v resnici. Ne moremo ljubiti staršev, če se počutimo odgovorne zanje.

A prav tako jih ne moremo ljubiti, če kaj zahtevamo, očitamo in izsiljujemo. Biti odrasli otroci pomeni, da smo sposobni biti ob njih brez vsega tega.

Med prazniki pa pogosto močno zaživijo zločesto zamenjane vloge.

Zamenjava vlog med prazniki

Otroci niso dolžni ustvarjati praznične sreče v starših. Starši sami imajo nalogo, da so praznični, in da si to podarijo iz svojega notranjega bogastva. Lahko ob tem povabijo in potem sprejmejo odziv svojih otrok, ki bodo naredili, kar jim narekuje njihov življenjski trenutek. A ne starši ne stari starši nimajo nobene pravice, da zahtevajo in pričakujejo, da se vse generacije zgrnejo okrog njih, da jim bo lepo.

Tega vidim ogromno okrog sebe in zaradi tega so nesrečni vsi: starši, ki izsiljujejo, in otroci, ki se podrejajo, pa čutijo, da je v tem izsiljevanje. V odnosih moči pa ni več ljubezni in zato vsi trpijo. Eni in drugi so nesrečni zato, ker smo vedno nesrečni, če delamo, kar ne bi smeli. V nepravičnosti nam je vedno hudo.

Premislimo in naredimo letos nov korak, bolj usklajen s tem, kar narekuje red ljubezni. (Če še niste brali Berta Hellingerja, je ravno to pravi čas!).

Zakaj naj hodijo odrasli otroci k nam, če smo sami starši?

Če smo sami starši ali stari starši, velja isto. Naši otroci niso dolžni polagati računov za vse, kar so prejeli. Pravico so imeli, da so prejeli nego, ljubezen in vse, kar smo dali, da so se razvili. Mi pa smo imeli dolžnost, da smo bili dobri starši po svojih močeh. A to ne rodi dolgov. Nismo dajali zato, da bo vrnjeno, ampak da bo obrodilo. Naša vest je tista, ki nas edina lahko osebno nagradi za opravljeno delo. Kar smo dali iz srca, smo dali zato, da obrodi v njihovem življenju, ne v našem, tako kot sejalec poseje njivo, ki ni njegova.

(Po drugi strani pa je njiva dobila, kar ji je pripadalo. Odrasli otrok, ki se vrača izsiljevat karkoli, tudi ne sodi v red ljubezni.)

Naši otroci so zdaj starši svojih otrok in njihovo mesto je tam. Naše mesto pa je še vedno isto: biti starši tako, da otrok lahko samostojno odraste in odide in se vrača, ko začuti čustveno potrebo po starših … ne pa, ko mi začutimo potrebo, da bi bil ob nas.

Red ljubezni narekuje, da vsak od nas vse daje za svoje življenje, da vse naredi zase, kar je možno, in da nikomur ne nalaga te dolžnosti. Tudi starejši človek je poklican, da si izpolni čim več potreb in se predano ukvarja z iskanjem ljudi, dobrin, priložnosti za toplo osebno življenje. Naši otroci niso zato na svetu, da lajšajo našo samoto, razsvetljujejo naše praznike, vlivajo smisel naši praznini. Pripadajo življenju, svetu in sebi, ne nam. Če se počutimo same, je to samo zato, ker se zapuščamo. Vzemimo nase to odgovornost, ker se samo tako lahko osamljenost konča: ko se zavemo, kako jo soustvarjamo.

Pripadamo ljubezni in prav je, da smo ji zvesti. V njenem objemu, v povezanosti s svetom in z resnico o tem, kje je naše mesto, lahko najdemo mir in najsrečnejše trenutke.

Šele ko bomo (starši in otroci) rešeni vseh zahtev, pričakovanja hvaležnosti in grenkega očitanja, bomo lahko zadihali in se nasmehnili praznikom v sebi. Ti dnevi kličejo k očiščenju, ker brez tega ni mogoče praznovati. Slavje ne stopi v hišo, ki je nihče ni pospravil, počistil in pripravil za lepe trenutke.

Lučke v duši se prižgejo, ko nehamo delati, kar smo vedno verjeli, da mora biti, in odkrijemo nov svet svobodne povezanosti.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...