Pojdi na glavno vsebino

Zakaj biti hvaležni

Zakaj biti hvaležni

Hvaležnost vidi resnico.

Nismo si pridobili pravice do življenja sami. Bilo nam je dano. Tiste, ki so nam omogočili, da smo preživeli, je veliko stalo, da so nas sprejeli in nam omogočili, da smo zrasli. Ni treba, da se počutimo zadolžene. Hvaležnost je jasnost in mir, je želja, da bi dali naprej, kar smo prejeli. Ni krivda in ni dolžnost.

Naši darovi so rojeni z nami, nismo jih rodili mi, od daleč prihajajo, iz rodov, ki so ponesli življenje dan za dnem naprej. Vsi naši predniki so nekaj pustili za nas. Lahko izbiramo: nekaj je gotovo dragocenega in nas ni nič stalo. Zato je hvaležnost še kako utemeljena. Podedovana nadarjenost katerekoli vrste nam je bila ponujena zastonj, čeprav smo seveda morali tudi sami vlagati vanjo.

Vsega, kar znamo, smo se naučili pri kom, ki se je učil pred nami, to napisal ali povedal. Zato tudi naša pridobljena izobrazba zahteva hvaležnost. Toda na univerzah redko slišimo, da bi se kdo od docentov zahvalil tistim pred njim, od katerih se je učil, piscem knjig, ki so ga dvignile iz nevednosti, vsem, ki so pripomogli, da lahko uživa sadove svoje inteligence. Pa bi bilo še kako dobro tudi za študente, da bi pri učiteljih spoznali, kaj je skromnost in poštenost raziskovalca.

Res, prav za vse bi lahko komu rekli hvala. Vsi mi bi lahko kar naprej citirali koga, ki nas je navdahnil, podprl ali usmeril proč od pogube.

To bi v našo družbo uvedlo milino, odprtost, zavedanje bogastva, povezanosti v času in prostoru.

Začnimo kar sami in odkrivajmo, kaj vse je kdo prispeval k našemu življenju v vseh trenutkih sreče, uspeha in lepote, ki smo jo doživeli. Nič nas ne stane in rodi obilje.


Oznake: osebna rast hvaležnost pravičnost

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...