Pojdi na glavno vsebino

Zahtevni do sebe?

V prepričanju, da je vse narobe okrog nas, se razrašča nezadovoljstvo nad seboj.

Držo, v kateri smo razdraženo kritični in jezni na svet, ker je tak, kot je, imenujemo NABOJ.

Naboj je neke vrste urok, ki ga izrečemo nad seboj vsako jutro, še preden odpremo oči. Vklopi se sam, tako kot se je vklapljal, ko smo bili majhni in je v nas odmevalo občutenje sveta naših staršev. Kot otroci smo se prebujali v njihovem svetu, verjeli v njihove zakone in zatajiti je bilo treba otroško srce, ki se mu zdi vse lepo, dobro in obetavno, če je bilo le možno najti žarek veselja v drugih, mehko živalco ali žogico za nekaj minut igre.

Nič ni, kot bi moralo biti: ne jaz ne drugi.

Nihče ni tak, kot bi moral biti. To je jedro naboja v odraslih. Deloval pa je že skozi vse rodove, ki so bili pred nami.

Naši starši so dajali vse od sebe v trdih razmerah in težkih osebnih odnosih, pa si kljub temu niso mogli dati nobenega priznanja, nobene srčne podpore. Vsak dan se je oglašala v pobitem srcu samo kritika: česa vsega niso znali, zmogli, dosegli od sebe, od drugih, od nas otrok. Tudi mi zanje nismo bili nikoli dovolj dobri, vestni in lepi, da bi jih pomirilo, pa naj smo dosegli karkoli. Vedno spet je bilo kaj, kar ni bilo dovolj. Kot je nekdo napisal: »Vsi tvoji uspehi ne bodo nikoli odtehtali vseh tvojih neuspehov.«

V takem ozračju smo se tudi mi navzeli pogleda na svet, ki nenehno sodi, primerja, ocenjuje, pobija veselje nas seboj in zmanjšuje tudi vse, kar se lepega dogaja. Itak je vedno kaj, kar ne gre, in tisto je veliko pomembnejše.

Če ste pogosto nezadovoljni nad seboj, čutite temen oblak v prsih in težko srce, a si tega ne želite več, lahko začnete z majhnim korakom samozavedanja in vaje za odlaganje naboja.

Lahko na primer opazujete, kaj se zgodi, če koga, ki vam gre zelo na živce, opazujete kot človeka, ki daje od sebe vse in bi ga radi podprli v tistem, kaj je v njem lepega in nedotaknjenega. Ko vam uspe trenutek razumevanja in miru, poglejte vase. Opazili boste, da v tistem hipu niste več nezadovoljni s seboj in kritični do sebe.

Veselje nad seboj najdemo, ko se iz kritika spremenimo v sočutnega sopotnika. Drugih in sebe.

Tegobe drugih, zlo ki ga delajo, njihovo razsajanje … tega nimamo nobeno dolžnost ppravljati. To je njihova naloga. Mi imamo dovolj dela s podpiranjem sebe in s tem, da gradimo mostove.

Ko pogledamo zunanje »motnje« iz svoje suverenosti, zrase med nami in njimi most dobrega. Nenadoma se lahko zgodi kaj, kar prinese olajšanje v skupni svet.

Ljubezen je našla pot. Vanjo odložimo trnje svoja nezadovoljstva, njeno naročje postane grmada in kres zagori visoko, ogreje naš notranji mraz, okorelost in neuspešno delovanje v svetu.

V novi gorečnosti zmoremo besedo, gib, odločitev, ki prinaša otoplitev.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...