Pojdi na glavno vsebino

Vzplavati na svetlo iz brezna iluzije

Kot otroci ali ranjeni mladostniki smo se zatekli v iluzije. Vsak v svojo po svoji meri. Držijo nas v ujetosti med evforijo in nesrečnostjo.

Iluzij je toliko kot ljudi in vsak mora poiskati svoje, da začne zares živeti svoje možnosti.

Poglejmo danes eno od pogostih: popraviti moramo svoje življenje, da bomo srečni, in ko nami bo to uspelo, bo konec vseh muk. Sledi zagnan program, kajti cilj je čudovit.

Osredotočim se na vse, kar ne gre, in se lotim dela. Od jutra do večera počnem stvari, ki naj bi me izboljšale, od zdrave hrane in gibanja do meditacij in delavnic, pogovorov s pravimi ljudmi in branjem knjig, ki navdihujejo. Nekaj časa gre, počutim se bolje in na trenutke odlično in celo vzhičeno. Potem pa pride dan, ko ne naredim več nobene od teh stvari in se začne obdobje, ko gre vse drugače, polno stisk, nesporazumov, zapletov, žalosti, grenkobe, razočaranja. Ko sem že ne ničli, se stvari obrnejo in spet se pokaže, da bi lahko bilo vse drugače, če le hočem. In začnem nov krog popravljanja sebe in svojega življenja, se spet navdušim … in tako naprej.

Nekateri so v tem nihanju ves dan, drugi imajo izmenično navdušene in potrte tedne, tretji imajo mesečne ali drugačne ritme. Mehanizem pa je isti.

Kako vemo, da ne gre za naravno valovanje občutenja, ki je v bistvu zdravo in realno? Zakaj naj bi bilo to nihanje nekaj nevrotičnega?

Biti v trajnem ravnovesju seveda ne more biti cilj, vsi smo kdaj taki in drugič drugačni. A za padanje iz iluzije v nesrečnost in nazaj je značilno to, da se v kakovosti življenja dolgoročno nič ne spremeni. Opažamo, da oseba ponavlja iste stavke leta in leta. V odnosih se zapleta v vedno iste vozle. Navdušene pobude se vedno končajo tako, da gredo v nič brez posledic, ki bi gradile, sejale, odpirale poti. Človek se vedno spet vrača domov v svoj kot, le da je ta slepa ulica vsakokrat poimenovana drugače. Če nihamo zelo izrazito in se nam stvari preveč ponavljajo, je čas, da izstopimo in vlaka svojih iluzij, ki vedno pristane na mrtvem tiru.

Poti vedno obstajajo, vedno je mogoče narediti kaj malo drugače. Če hočemo, da bo vse zelo drugače (in po možnosti takoj), ne bomo spremenili ničesar. Če si skromno zaželimo, da bi postali sposobni delati vsak dan kaj malo drugače, smo na poti v velike spremembe.

Danes lahko prisluhnemo petju ptic in to naredimo malo drugače kot običajno. Za začetek bo več kot dovolj. Čim vnesem vase kaj globoko doživetega, je sprememba posejana in nekaj novega začne tiho in nezadržno kliti. Vse, kar naredim iz srca, pozorno in zares, je resnično. Ni važno, da je neznatno. Če je resnično, je sila.

Le kar je resnično, deluje, premika kolesja usode in nagne os mojega sveta na način, da sem obsijana vsak dan.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...