Pojdi na glavno vsebino

Vzhičeni ob mobitelu

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Vzhičeni ob mobitelu

Vedno bolj je jasno, zakaj ljudje visijo na tako imenovanih pametnih telefonih. A naše okno v svet postane s tem premajhno.

Vsak sms proizvede v možganih zelo majhen odmerek dopamina, to pa je molekula, ki ustvarja občutek vzhičenosti ob prihajajočem zadoščenju. Če se to dogaja nenehno, imamo v krvi dovolj dopamina, da ne čutimo praznine in žalosti, ki jih občutimo, če se počutimo osamljene in neupoštevane, nepomembne med ostalimi. Tako postajamo neobčutljivi za moteča čustva, ki bi sicer pošteno sporočala, česa smo potrebni.

Poleg tega komunikacija, ki jo skoraj v celoti spremenimo v kratka sporočilca, izravna razliko med važnimi in nevažnimi zadevami, torej občutljivost do tega, da so na drugi strani ljudje, do katerih zelo raznoliko čutimo. Partnerju, staršem in otrokom naj bi pošiljali drugačna sporočila z drugačnimi občutki. To pa je težko izpeljati, če se kar naprej nekaj vrsti na telefonu. Počasi nas prekrije brezčutna megla naglih, sprotnih in neobčutenih sporočil.

S tem je povezan nagib, da moramo odgovoriti takoj, ker drugi to pričakuje, kar nas spravlja pod pritisk. Tu so torej tudi molekule adrenalina in stresnih hormonov. Sporočila najprej ne smem prezreti, pa tudi odgovoriti moram takoj. Seveda tudi jaz zahtevam takojšen odgovor, drugače se vznemirim ali doživljam, da me ignorirajo.

To nenehno prebiranje sporočil in tipkanje odgovorov seveda daje vtis mrzličnega in polnega življenja, v katerem se kar naprej kaj dogaja in smo nujno potrebni, pomembni. Če ob tem še slikam, kar se dogaja, sem v svojem življenju bolj snemalec in poročevalec kot pa živo bitje, ki čuti in zaznava v sebi odmev sveta ter predeluje svoje doživljanje z globokim in nenehnim ločevanjem med pomembnim in ne za svoje bistvo.

Tako izgubljamo sposobnost čakanja na odgovor, dopuščanja drugim, da molčijo in iščejo trenutek, ko bi res želeli kaj povedati, sposobnost umika v tišino in zastrtost, ostajanja na samem s seboj.

Pogosto ugasnjen ali utišan telefon postaja vedno bolj nujna odločitev. Ohraniti svoj notranji prostor tih, svež in odprt za neznano nam daje moč. Čez dan smo potrebni odmorov, ko si nihče ne bo lastil pravice, da zahteva odgovor, dostopnost. Nihče nima pravice, da nas 24 ur na dan kliče na odgovor za karkoli, mi pa tudi ne, da bi od koga to zahtevali. Gre za osnovno potrebo po dostojanstvu, svobodi, prostoru za prosto dihanje.

Povezanost je nekaj drugega in čas je, da negujemo drugačne poti. Obvarujmo čas za živa srečanja. Namesto stotih sporočilc lahko osebi posvetim nekaj ur svojega časa in jo občutimo v živo. Naj telefon spet postane samo orodje, aparat, mi pa spet ljudje, ki ga upravljajo.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...