Pojdi na glavno vsebino

Vzgled ljubečega prizadevanja zase po travmi

Hudih izkušenj ni mogoče pozabiti. Neobdelane se spremenijo v grenkobo, zastrašenost in ponižanost. Potrebno jih je predelati in stopiti v proces, ki je dovolj dolg in globok, in v katerem se dovolj dragocenih ljudi in zdravilnih izkušnej, da okrevamo in se prerodimo.

Ana je ena od mladih žensk, ki jih poznam že nekaj let. Zelo jo cenim. Veličino njene duše in resnost, s katero se loteva svojih težav, lahko doživite, če si preberete, kako se je lotila travme, ki jo je doletela zaradi surovega ravnanja osebja ob svojem porodu. Verjamem, da samo tak pristop res pomaga človeku in skupnosti. Če bi reševali naša neskladja na podoben način, bi v narodu ne bilo toliko nasilja in nesrečnega zavračanja kogarkoli, ki nas prizedene s svojimi stališči ali dejanji. Članek v originalu najdete na njeni spletni strani www.naravniporod.si

18 korakov, s katerimi sem presegla težko porodno izkušnjo

  1. Kmalu sem se vrnila v domače okolje. Zaradi bolečine in prizadetosti me je močno motilo vsako nadaljnje poseganje v mojo zasebnost, zato mi je bilo nevzdržno ostajati v porodnišnici. Podpisala sem izjavo o odgovornosti za predčasen odhod domov skupaj z novorojenčkom kljub pediatričnim navodilom. Okrevanje doma je bilo natanko tisto, kar sem potrebovala. Kot bi se moje koreninice ponovno prisesale in bi lahko začele črpati tako potrebne življenjske sokove. Pravega doma ne nadomesti še tako brezhibna in prijazna tuja oskrba. Tudi novorojenčku je bivanje doma očitno dobro delo. Že drugi dan po porodu je presegel porodno težo. Tako blagodejno se je bilo uleči v svojo posteljo, se usesti v domač gugalni stol, se zazreti na domače dvorišče, vonjati domače vonjave, jesti v domači kuhinji. Predvsem pa biti na varnem pred ljudmi, ki lahko nepričakovano stopijo skozi vrata in brez pojasnila odločajo, kaj bodo naredili z mano.
  2. Z dojenjem in s povezovanjem z novorojenčkom. Kljub groznemu spominu na krvavitev in porod posteljice mi pomeni več kot vse na svetu, da sem imela novorojenčka ves čas od rojstva ob sebi – nagca, prisesanega na prsi. Tudi na oddelku sem prosila, da naju pustijo v stiku koža s kožo. Zaupanje, da ga neprijazen odnos zdravnika ni prizadel v taki meri kot mene (še vedno pa je v prvi uri na tem svetu poslušal moje roteče vpitje, neprijazne besede zdravnika, čutil mojo agonijo), ki sem bila deležna še fizične bolečine, sem ga tolažila, se nanj odzivala in se povezovala. Šele po porodu sem iz čestitke prijateljev izvedela, da njegovo ime pomeni »zaščita, varstvo« in točno tako sem ga tudi doživljala – kot angela varuha, nekoga, ki me je varoval pred neznosnimi spomini na porod. Če sem skrbela za njega, sem lahko pozabila na prestane muke.
  3. Dala sem si priznanje, da to, kar se je zgodilo, ni bilo prav – da je bil grob odnos zdravnika do mene kršitev mojega dostojanstva in pravic. Z uradno obravnavo prijave kršitve pacientovih pravic se je moja subjektivna prizadetost spremenila v objektivno dejstvo, in to zelo pomaga. Ne blede se mi, nisem čudakinja, ki si nekaj domišlja, ampak se mi je v resnici zgodil nedopusten poseg v moje telo, integriteto.
  4. Dovolila sem si čutiti vso paleto občutkov in čustev. Če me je nekaj spravilo v jok, sem zajokala, pustila teči solze, če me je popadlo ljubosumje ob lepem porodu znanke, sem si priznala občutek besa in prikrajšanosti, če sem se zbudila iz hudih sanj, sem jih zapisala, o njih spregovorila in pustila, da so izgubile svojo moč.
  5. S pogovorom. S prijateljicami, doulami in svetovalkami za obporodno obdobje sem se ogromno pogovarjala o tem, kar se je zgodilo in o svojem doživljanju. Ogromno mi je pomenila potrditev mojih občutkov, to, da sem bila slišana in sprejeta. Najbolj spretne so me uspele celo nasmejati in razvedriti
  6. Z vsakdanjimi blagodejnimi obredi – sprehodi, obiski kavarne, pripravo sadne malice, da sem se obdala z lepimi rečmi, navdihujočimi srečanji, z dobro glasbo …
  7. Z oblikovanjem filmčka iz fotografij nosečnosti, poroda in dojenja. Zbrala sem na kup lepe fotografije iz obdobja, ko sem nosila, rodila in dojila svojega fantička. To mi je dalo pomemben občutek ravnovesja v doživljanju – s poudarkom na tem, da so se mi dogajale lepe reči, da noben krut poseg ne more izbrisati vsega lepega iz mojega življenja, da se življenje nadaljuje – niz fotografij je dajal jasno sporočilo kontinuuma. Lahko sem se zahvalila za vse, kar mi je bilo dano, kar sem dosegla, kar me je polnilo z močjo.
  8. S pogovorom z zdravnikom in z osebjem porodnišnice. Približno 6 tednov po porodu sem se dobila na sestanku z vsemi pomembnimi ljudmi, ki so bili odgovorni za dogajanje pri mojem porodu. Na več kot uro dolgem srečanju sem izrazila svoje občutke, doživljanje, podkrepila svojo pripoved z viri iz strokovne literature, utemeljila svojo prizadetost. Poslušali so me in mi izrazili sočutje, podporo, opravičilo. Imela sem občutek dialoga, enakovrednosti, upravičenosti.
  9. Z obredom zapiranja kosti. Prijateljici douli sta prišli na moj dom in mi pripravili poseben obred zapiranja kosti – ko sta z rebozom (dolgo široko ruto) stisnili v objem vse pomembne sklepe na mojem telesu, še posebej medenične kosti. Pred tem sem bila deležna kopeli in blagodejne masaže. Ob tem obredu sem doživela, da lahko zaključim »preganjanje« zdravnika in porodnišnice ter se osredotočim nase, na svoje okrevanje. Ko sta mi pokrili glavo, sem čutila, kot da sta utišali in upočasnili tudi moj neverjetni brzivlak misli. Tretma me je potolažil, okrepil, pogovor pa razvedril.
  10. Pokopala sem najino posteljico. Točno tri mesece po porodu, ob poletnem solsticiju, sva z babico, ki je bila pri porodu, pokopali sinovo posteljico na vrt za našo nastajajočo hišo. Svečano sem se oblekla v rdečo poletno obleko, pravočasno vzela iz zmrzovalne skrinje posteljico, da se je odtajala, in vzela vse potrebno s seboj. Naredila sem odtis posteljice na papir, nato pa izkopala dovolj globoko luknjo, da sva jo zagrebli brez skrbi, da bi jo zavohale in raznosile potepuške živali. Obred mi je dal občutek prvinskosti, zadoščenja, dostojanstva, dobrega upanja za prihodnost.
  11. Odprla sem se navzven za podporo ljudi, predvsem žensk. Čisto drugače sem začela doživljati spodbude drugih ljudi. Odprla sem se za ponujeno pomoč, za nove priložnosti, za spletanje vezi z bližnjimi in daljnjimi. V posebno lepem spominu mi ostaja potovanje z letalom v Švico na srečanje Evropske mreže doul, kjer sem se udeležila rdečega šotora – prostora okrevanja, ženske podpore in zdravljenja.
  12. S ponovnim obiskom »kraja zločina«. Ob neki priložnosti sem nenačrtovano obiskala porodnišnico in na porodnem oddelku naletela ravno na mojega zdravnika. Segla sem mu v roko in se mu zazrla v oči, prenesla njegove besede, da me ni spoznal. Stopila sem do sobe, v kateri sem rodila, in se poklonila spominu na dogodek, ob tem pa pomolila za vse, ki na istem prostoru doživljajo kakršne koli preizkušnje. Če porodnišnica že naslednji dan zaradi sprotnega dogajanja pozabi na ženske in otroke, ki gredo v njihovi ustanovi skozi pomemben življenjski prehod, ženske in otroci pomnijo vse življenje. Temu sem želela dati pomen.
  13. Odločila sem se, da grem v življenju naprej. Izredno naporno mi je bilo z možem izbirati opremo za novo hišo, se pripravljati na selitev in usmeriti misli v prihodnost, vendar tudi ključno. Izredno zdravilno so name vplivale skupne družinske počitnice, ukvarjanje z otroki, igra, lepi obiski narave … Zavestno sem se podala novim dogodivščinam naproti.
  14. Ogromno sem se pogovarjala z možem in si dala dovolj časa, da uničujočim mislim, čustvom in spominom nisem več dovolila vstopa v najino intimo, prostorje ljubezni, spolnosti, odprtosti za življenje.
  15. Neverjetno sem nadgradila svoje znanje in poznavanje iz prve roke problematike psihičnega zdravja žensk v obporodnem obdobju. Ugotovila sem, kako presenetljivo veliko porodnih delavcev (babic, porodničark, doul …) se je začelo ukvarjati s tem področjem po lastni negativni izkušnji. Vsak članek, ki je potrdil, da je moje doživljanje normalno glede na to, da sem preživljala simptome posttravmatskega stresa, je bil kot obliž na rano. Izostrila sem svoje čute za to, kdaj so nosečnice in matere v stiski, ki večinoma mine neopažena s strani zdravstvenega osebja.
  16. Soočila sem se s svojim resničnim zdravstvenim stanjem ob porodih. V tretji porodni dobi sem vsakič imela dejanske težave, posteljica se nikoli ni fiziološko v celoti izločila in maternica se mi nikoli ni krčila brez izdatnega odmerka zdravil, kar pomeni, da bi lahko brez zdravniške pomoči že štirikrat izkrvavela po porodu. Kar pa ne pomeni, da mi ne pripada spoštljiva obravnava. Ženske s kakršnimi koli zdravstvenimi težavami bi morali toliko bolj rahločutno oskrbeti!
  17. S prejemanjem zakramentov – spovedi, obhajila, bolniškega maziljenja. Z obiskom duhovnih vaj. Čutila sem, kako Bog ne želi, da brezupno trpim, da me želi potolažiti, okrepiti, nahraniti, me obliti z milostjo, ozdraviti. Da se veseli moje ženskosti, materinskosti, vitalnosti.
  18. Odločila sem se za novo življenje, za novega otroka. Kljub strahovom in dvomom me je preželo neverjetno veselje ob novici, da sem ponovno noseča! Otroka sem se prav iracionalno veselila vso nosečnost. Med porodom so se mi vračali spomini na to, kako je bilo prejšnjikrat (ob vedno močnejših prvih popadkih, ko sva se vozila po avtocesti proti porodnišnici; ob vprašanju, kdo je dežuren zdravnik; ko ni bila prosta najbolj udobna porodna soba; ko sem začela potiskati; ko so se mi pojavili poporodni popadki in se posteljica kljub temu ni takoj porodila …). Ali bo tudi tokrat vse vodilo v enako bolečo izkušnjo? Ne, čeprav sem bila »tehnično« v zelo podobni situaciji, sem porod doživela izpolnjujoče, močno in bila nagrajena – s prečudovito deklico.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: za starše


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...