Pojdi na glavno vsebino

Vse lahko popraviš

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Vse lahko popraviš

Dragocena modrost, ki nas odrešuje še in še.

Morda najdragocenejše spoznanje, ki mi ga je predala Josipa v zadnjem času, je tole: vse je mogoče popraviti. Pogoj je le, da nehamo s tem, kar smo delali napačnega.

Zdi se preprosto, pa sploh ni. Navadno se namreč mučimo ob misli na vse, kar smo zagrešili (otroku nismo dali dovolj, zapustili koga v nesreči, koga prevarali in izkoristili, prizadeli, ogoljufali, zapravili priložnosti ...). Razjeda nas občutek krivde in obupno se vrača v zavest, kaj bi bilo nekoč mogoče in nujno narediti, pa nismo, zdaj pa ni več mogoče. Morda je oseba, ki se ji čutimo dolžni poravnavo, celo že umrla. Morda je nedosegljiva. A bistvo sploh ni v tem.

Bistvo je v tem, da je treba NEHATI S TEM, KAR POČNEMO.

Čim nehamo delati to, kar mislimo, da smo delali narobe, se vse spremeni. A to boste odkrili sami in sploh ni težko opaziti, prinaša le srečo, olajšanje in obilje. Tisto veliko zahtevnejše je odnehati, kajti največkrat nam sploh ni jasno, kaj v resnici delamo, kaj nas žene in zakaj. Če tega nismo pripravljeni videti in raziskati, pot iz krivde ni mogoča.

Krivi se ne počutimo zato, ker smo kaj naredili nekoč, ampak ker tisto še delamo. V resnici nismo še dojeli, kako in zakaj to delamo, a žene nas še vedno v isto smer, drugače se ne bi počutili krive.

Morda delamo isto proti komu drugemu ali pa isti osebi na drugačen način. A temna moč uničevalnosti še deluje in naš občutek krivde je senzor, ki trepeta in trka na vrata našega srca.

Tako na primer je mogoče, da se mučimo ob misli, da svoji hčerki ali sinu ki imata že 20, 30 ali 50 let, nismo dali dovolj pozornosti, ljubezni in topline, ko sta bila otroka. Obenem pa danes, ko sta odrasla, počnemo isto: ne spoštujemo njunega življenja, ne dajemo topline in sprejemanja, nismo varno zavetje, kot nismo bili takrat. Torej počnemo isto. Zato se počutimo krive, ne za nazaj. Spomin lahko povzroča bolečino in žalost, ne pa občutka krivde. Žalosti pa je tem manj, več znamo dati danes. A ne denarja ali uslug brez konca. Potrebno je odložiti tisto, kar smo bili nekoč, in delovati iz tega, kar smo ali se učimo biti danes: iz srčnosti.

Prav zato je mučenje sebe, kot sicer obširno lahko berete v Veri vase, neuspešen in neiskren način, s katerim hočemo kaj popraviti. Pripravljenost se kaže v tem, kar ustvarjamo resničnega, drugačnega in čistega danes. Danes nam je dana priložnost, da smo tisto, kar nekoč nismo zmogli biti. Pa ne zato, ker pričakujemo želen odziv in hvaležnost od drugega, ki mu je bilo hudo, ampak zato, da smo končno doma v svojem srcu, sposobni dajanja, ljubezni in preprojenja.

Izhod iz krivde torej obstaja in je delo naših rok in sad današnjega dne.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...