Pojdi na glavno vsebino

VSE BARVE

Ne iščimo samo sreče. Dan ima veliko barv in vsaka nas oživlja po svoje.

V slovarju imamo na tisoče besed, ki izražajo naše razpoloženje, a zdi se, da nam niso domače. Ne odobravamo in ne prepoznavamo vsega, kar je živo in se oglaša. Ni nam ni vse vredno zanimanja in spoštovanja. Pa vsak dan doživimo nešteto sprememb in prehodov, kot bi potovali skozi mavrične valove notranje prostranosti: iz hipa v hip smo lahko vznemirjeni, presenečeni, ogorčeni, veseli, navdušeni, zmedeni, ponižani, ovrednoteni, povezani, odrinjeni, sprejeti, in odklonjeni, pobožani in ranjeni, veliki in močni, majceni in preplašeni, tihi in glasni, ljubeči in napadalni, zaprti in odprti, zreli in otročji, modri in površni, neobčutljivi in rahli, velikodušni in skopi, samozavestni in panični. Opevano ravnovesje, notranji mir pač ni ždenje v duševni negibnosti. Ali naj se oklepamo sreče kot brodolomec svojega edinega debla, ker nič drugega ni nič vredno? Kaj je tako napačnega v nihanju in spremenljivosti občutkov? In zakaj bi bili v vojni z življenjem, ki je po svojem bistvu raznoliko, vsak dan in vsako minuto drugačno? Vse celice v nas se nenehno premikajo, le naša opažanja so okostenela. Svoje pisane dneve poimenujemo z vedno istimi besedami: dober dan, slab dan, srečen dan, težek dan. To pa sploh ni realno, zgodilo se je ogromno, le opaženo in upoštevano ni bilo ... Skozi ure in dneve lahko drsimo kot pomladna ladja, v svojo smer, z vsem, kar potuje z nami in nam pripoveduje svojo zgodbo. Noben vzgib ni tak, da bi ga bilo treba vreči s krova, tudi krokar sme sedeti na jamboru in metati senco na sinje valove. Naj bo sprejet, tudi on prispeva k temu, da se življenje izraža, obnavlja in nas obrača vsak dan drugam. Ne vemo vsega, ne razumemo vsega in ni treba, da bi vedno odobravali, kar se zgodi. Nismo zato na svetu, da kar naprej ocenjujemo, kar se nam dogaja. Ne bi raje vsak dan spoznali kaj novega s hvaležnim srcem? Če vsevprek ocenjujemo, ne odkrijemo ničesar. Važno je le, da ne izstopamo z ladje ne v temi ne v neurju, da se ne mečemo s krova, da ne zapuščamo krmila in da ne zatiskamo oči. Vse potrebno imamo s seboj: občutljivo telo, zavedanje, srce v sredini, sočloveka nekje v bližini, če dobro pogledamo, in krmilo, ki lahko izbira smer. SREČA JE PREMAJHNA BESEDA ZA VSE, KAR LAHKO DOŽIVIMO VSAK DAN.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...