Pojdi na glavno vsebino

Vsakdo je veja

Vsakdo je veja

Veliko ljudi podleže skušnjavi, da bi »opravili« s starši in sorodniki. Jih odpisali, obsodili brez možnosti priziva, zaključili zgodbo, obrnili stran … in poleteli v svobodo.

Seveda lahko to naredimo. Ni težko. Prerežemo korenine in … odletimo.

A ne kot ptica.

Kot odrezana veja, ki jo bo odnašalo kamorkoli.

Trde, krute in kot led mrzle korenine, izkrivljene, poškodovane in bolne ... morda je to naš izvor.

Toda obenem je to vir našega življenja in edina smer, iz katere je mogoče odgnati zakoreninjeno.

Naša osebna veja je dovolj vitalna in samosvoja, da najde novo pot v globino, kjer se nahrani za novi čas, in novo pot do zračnosti in svetlobe. Drevo ne določa rasti vseh, ki so na njem novorojeni.

Je bil tvoj rod zasajen sredi obzidja, ruševin, nad breznom? Potem je v tebi dediščina neverjetne žilavosti. Potegni jo iz svojih rodovnih celic! A ne več le za preživetje, ampak za življenje!

Smer, ki je še ni bilo, je tvoja. Torej odženi po svoje.

Nobeno drevo ni prekleto. Nobena veja nima napovedane usode.

Bodimo tisto, kar naša edinstvenost zmore, črpajmo iz stoletne moči tistih pred nami, kajti iz tal in niča so nas dvignili oni. Ubogi in junaški, krivični in predani, strašni ali usmiljeni … kakršnikoli že, BILI SO, DA SMO LAHKO MI TUDI.

Zvestoba ni v tem, da ponavljaš, kar je bilo. Zvestoba rodu je v tem, da poneseš naprej Življenje.


Oznake: osebna rast pripadnost starši


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...