Pojdi na glavno vsebino

Vsak dan je dragocen in nekoč bo zadnji

Vsak dan je dragocen in nekoč bo zadnji

Zelo se nam zdi važno vse, kar počnemo za delo. Obveznosti določajo naš urnik. Kaj pa odnosi?

Ko hitimo od enega opravka do drugega in se zdi ključno vse opraviti, lahko minejo ure in dnevi brez globljega stika z najbližjimi. Za občuteno besedo in tih objem povezanosti zmanjka časa in zlasti priložnosti, saj se ne moremo občutiti na klik. Ob velikih in majhnih prizadetostih pa se zapremo za dneve in dneve ...

Vsi nesporazumi, vse, kar manjka, vse, česar ni dovolj med nami, je bolj pomembno kot vse, kar že imamo. Zapletamo se v trnje in cvetovi se osipajo ... Naši dragi so ob nas in njihova prisotnost v našem življenju je velik, a krhek dar.

A lahko jih že jutri ne bi bilo več. Vsak dan je dragocen, ker je lahko naša zadnja priložnost. Nikoli ne vzamemo zares v poštev, da smo minljivi, da je življenje nepredvidljivo in da so izgube vsakdanje dejstvo. Da, to se dogaja le drugim ...

Zato naj ne mine dan brez globokega pogleda, objema in odločenosti, da je ljubljena oseba vedno na prvem mestu. Naj to ve. Naj to vemo tudi mi sami, ko begamo sem in tja in pozabljamo, kako bi nam bilo brez dragih ljudi in kako smo bogati, da so še ob nas.

Res, potrebno je reševati, kar se med nami zaplete. A reševati karkoli v zavesti, da je drugi naša največja dragocenost, naredi prostor za drugačne občutke in odpre srce do dna. Vse bomo lažje reševali, če ne bomo niti za hip pozabili, da smo danes na srečo še skupaj, da se lahko drugega dotaknemo in da si je vedno treba vzeti čas, da si povemo, kako smo si dragoceni, in da drugemu podarimo nekaj, kar uresniči njegove skrite želje ...


Oznake: osebna rast minljivost bližina


Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...