Pojdi na glavno vsebino

Vrt kot življenje

Vrt kot življenje

Kako ravnam z živimi bitji ob sebi?

Že nekaj tednov opazujem vrtnarjenje neke znanke in ne vem, ali je bolj komično ali bolj tragično.

Odločno in zagnano obrezuje, kar je komaj odgnalo in želi zaživeti. Z največjimi škarjami plane po poganjku, kar je najbolj vitalen, in pusti kilavega. Opazujem drevesce, ki se ga je včeraj lotila, in jasno je, da ne bo preživelo. V zemljo zasaja štrclje bolnih rastlin, ki jih drugi zavržejo. Govori, da jih je škoda.

Na sonce sadi, kar ljubi senco. V senco poriva vzpenjavko, ki nujno rabi žgoče sonce. Vsevprek zaliva tam, kjer je premokro. Ne opaža, kjer rože venejo, ker jih je pozabila.

Težko je najti koga, ki s tako vnemo dela proti očitnim potrebam živih bitij-rastlin. A to je njen življenjski stil in torej je vrt popolnoma skladen z njenimi težnjami: pobijaj, kar prekipeva od življenja, in rešuj, kar ne more več rasti in roditi. Ne opažaj potreb tega, kar živi okrog tebe, in sili sadike, da se prilagodijo tvojim zahtevam. Koliko ljudi poznamo, ko to počne s sabo in bližnjimi?

Dobra lekcija zame, za nas. Kaj delam na svojem vrtu? Znam čutiti, katera je prava poteza, da moje malo ozemlje cveti in razvija svojo odpornost? Spoštujem naravo sočloveka ob sebi? Znam biti dobra zemlja, odmerjena voda, veter in svetloba po meni za živa bitja na svoji poti?

Cvetju ni mogoče ukazovati in sreči tudi ne. A z nežno roko in pozornimi očmi lahko dosežemo oboje.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...