Pojdi na glavno vsebino

Vrnitev v mladostno navdušenje nad seboj

Zakaj se dajemo v nič?

Ena od najčistejših oblik radosti je navdušeni vzklik otroka:«Mama, tata, poglejta me!«A večna od nas je na svoji življenjski poti izgubila ta zaklad. Vrnimo si ta žar, še danes je v nas in nam vrača mladost.

Zakaj se dajemo v nič?

Marsikdo lahko pri sebi opazi težnjo, da se daje v nič. Nekdo nas pohvali, mi pa rečemo, da ni ni nič. To nam gotovo ne koristi, pa vseeno se ponavlja. Zakaj? Noben otrok, ki se počuti sprejetega in ljubljenega, se ne odziva s samoponiževanjem.

Dajati sebe v nič, podcenjevati doseženo, dokazovati, da je izpeljani korak nepomembna malenkost … vse to so reakcije, ki se rodijo zaradi negativnih odzivov okolja v otroštvu in mladosti.

Srčno veselje in hladen tuš

V naši naravi je, da se iz srca razveselimo vsega, kar nam uspe, in da to celo navdušeno razkazujemo svetu. "Glejte, kako lepo je to, kar doživljam!"

Veselje nad lastnim dosežkom je za otroka vedno izraženo s celim telesom in žarečimi očmi, vsak mali uspeh je vir neznanskega navdušenja nad seboj. (Že mladostnik je v tem šibkejši in zato tudi zelo ranljiv.) To moč doživljanja sebe v polnosti zanosa pa smo izgubili, če so nas vedno spet in spet pogasili. Če smo se navdušili nad seboj, pa so nas polili z ledno vodo posmeha ali smešenja ali s katerokoli obliko zavračanja, pa tudi s tem, da se sploh niso odzvali, je naš ogenj zamrl. Navdušenje nad seboj se je zlilo z bolečino, osramočenostjo, s šokom igralca, ki je dal srce v svoj nastop in je na odru pričakoval aplavz, pa so ga izžvižgali ali kar molče odšli.

Ko se bomo spet hoteli navdušiti, nas bo ta izkušnja ustavila, saj je ne želimo spet doživljati.

Hrepenenje pa ostaja

Iskanju ljubezni, pozornosti in odobravanju se ne moremo odreči. Vedno ga bomo iskali, a na izkrivljen način. Starši so nas hoteli videti ponižne in nesamozavestne, in to zdaj ostaja naš vzorec: za sprejetost se je treba ponižati. Prepričanje deluje takole: »Če se dajem v nič, bom s tem dosegel sprejetost in se zavaroval pred ponižanjem.« To smo namreč naredili kot otroci. Ko se dajemo v nič pred drugim, zdaj pričakujemo, da bomo zato odobravani in celo ljubljeni. Ne bodo nas zavrnili, všeč jim bomo, ko se dajemo v nič. Kajti staršem smo postali prijetni in vredni njihove bližine, ko smo se nehali navduševati nad seboj.

A stara formula ne deluje …

Seveda pa dobimo drugačene odzive. Ko se dajemo v nič, bo morda kdo rekel, da ni res in nas bo pohvalil, a verjetno bomo spet zavrnili pohvalo in bo odnehal. Nazadnje nas nihče ne bo več hvalil, itak priznanje vedno odbijamo.

Še več bo tistih, ki bodo pristali na naše podcenjevanje sebe in se bodo strinjali, da naš dosežek res nima nič takega, da bi se bilo vredno navduševati. Skratka, prepričali jih bomo v svojo nepomembnost. Če drugi reče »Res, prav imaš, to ni ne vem kakšen dosežek.«, nas zaboli, ker se pokaže resnica: poniževali se nismo zato, ker res mislimo, da smo zanič, ampak zato, da bi bili potolaženi in ovrednoteni. In cilja nismo dosegli, kar zdaj boli: jaz se ponižujem, nagrade pa ni!

Odbijanje drugih

Zelo neprijetni stranski učinek samoponiževanja je tudi ta, da odbija, ker drugi čutijo zlaganost. Gre za poskus manipulacije okolja, ki naj nam da priznanje, ki si ga sami ne upamo dati, in za kuhanje odbijajoče grenkobe in zamere, saj gorimo v želji po nedosegljivi ovrednotenosti. Prikrivamo svojo iskreno in utemeljeno potrebo po priznanju. Če kdo reče: »Vem, da ne misliš zares. Ti hočeš, da te hvalimo …«, nas zaboli in se užalimo.

Edina pot do spejetosti je, da postanemo iskreni in resnični.

Navdušujmo se po malem in premagujmo strah

Zato je bolje, da polno doživljamo navduševanje nad seboj, ko intimno čutimo, da nas je kaj resnično razveselilo. Poskušajmo si to dopuščati po malem. Prebujanje veselja nad seboj je najprej plaho in neopazno, a če vztrajamo, se okrepi. Nazadnje ga začnemo tako močno čutiti, da ga zmoremo tudi pokazati navzven. Delovalo bo kot iskrena, čista radost. Naše navdušenje je sončna sila, ki druge privlači, ker jih ogreje in vzpodbudi njihovo lastno navdušenje. Kdor pa sovraži svoje lastno navdušenje, se bo oddaljil od nas ali nas bo napadal, a ne bo nas prizadelo. Ko smo resnični, smo posebno močni in zaščiteni.

Vrnjeno zaupanje

Veseliti se svojih uspehov je naša pravica in dolžnost, saj sodi k negi svoje moči in pristne privrženosti lastnemu življenju, k potrebi po veselju uresničenja. To nikomur ne škodi, treba je le izbrati okolje, ki se zna veseliti z nami. Če so pobijali naše veselje nad seboj v otroštvu in mladosti (tudi v mladosti je to zelo pogosta izkušnja!), ga vsekakor niso mogli ubiti. Dokler dihamo, si želimo tega veselja, in do zadnjega se lahko vrnemo k njemu.

Ena od najčistejših oblik radosti je navdušeni vzklik otroka:«Mama, očka, poglejta me!«

Vrnimo si ta žar, še danes je v nas in nam vrača mladost.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...