Pojdi na glavno vsebino

Vrhunski odnos do telesa?

Vrhunsko... 17. aprila je v intervjuju v Primorskem dnevniku trener Peter Brumen izjavil: »Nemogoče je, da bi vrhunski smučar dočakal 25. leto brez natrganih vezi ali težav v hrbtenici ali da bi telovadka končala kariero brez načetega skeleta.« Brumen meni, da bi lahko govorili o poštenem ali nepoštenem odnosu do lastnega telesa: je morda pošteno in športno, da od telesa izsiljujemo dosežke, ki ga bodo vsežvljenjsko poškodovali?

To so posledice izredno napornih treningov, ki večajo nevarnost poškodb pri vrhunskih športnikih, saj presegajo naravne zmogljivosti človekovega telesa. Šport je res potreben besed o ljubezni, spoštovanju, naravi in zdravju. Prav športnikom in trenerjem pogosto manjka odnos do telesa kot prostora čustvovanja in osebnostne rasti. Mislim, da bi lahko športniki, ki so končali svojo kariero, pošteno povedali, kako živijo zdaj v svojem telesu. Kako je z njihovim zdravjem danes, kaj govori telo bivšega šampiona po desetih, dvajsetih letih? Koliko resnice sploh pride na dan, koliko o tem vedo tisti, ki danes stopajo na isto pot? Ali vedo, v kaj se podajajo, saj mnogi začenjajo z vrhunskim športom že kot otroci? Kaj je za nas zdravo telo, zdrav šport, o katerem so govorili stari Grki? Prav gotovo ne to, kar bomo videli na letošnjih olimpijskih igrah! Kaj namreč pove o naši civilizaciji, da milijoni ljudi očarano občudujejo to naprezanje in navijajo vsak za svoj narod? In se identificira z mladim človekom, ki žene svoje telo čez mejo zdravih zmogljivosti? Ki je bil vržen v kolesje dobička in neizmernega zaslužka gospodarjev športa? V vihranju zastav pač ni prostora za preprosto, resnicoljubno besedo: za zavest, da naše meje obstajajo zato, da ohranjajo telo čuteče in nepoškodovano! Zakaj dejstvo, da nekateri za medaljo žrtvujejo svojo mladost, zdravje in osebnostni razvoj, velja za hvalevredno? Povejmo vse to otrokom in mladim, ko gledajo v ekran in navijajo za svoje idole ... Brumen kritizira tudi starše in sorodnike, ki se pogosto obnašajo skrajno nešportno: psujejo sodnike in nasprotnike, so napadalni do trenerjev in otroka, če ni želenih rezultatov ... skratka, pravi odrasli huligani. Mnogi starši tudi porivajo otroke v vrhunske športe in zlorabljajo telesa svojih otrok za svoje bolne ambicije: ali je to še odgovorno starševstvo? Pomagajmo po svojih močeh, da se stvari spremenijo, ker je v svetu športa veliko nepotrebnega trpljenja, veliko nasilja nad nedoraslimi telesi in veliko premalo čuteče kritičnosti. Zavod za fair play in strpnost v športu si prizadeva za humanost v športu in če si ogledate njihovo spletno stran www.sportikus.org, lahko preberete marsikaj o načelih poštenega športnega življenja.

Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...