Pojdi na glavno vsebino

Vkopano telo, pridi ven ...

| Izvirna strokovna vsebina Josipa Prebeg, napisala Alenka Rebula.

Vkopano telo, pridi ven ...

Nekateri od nas so zrasli v vkopanem telesu. Povabimo ga na svetlo.

Vkopano telo je telo otroka in potem odraslega, ki se je umaknil iz gibanja in premikanja do svojih želj.

Naučil se je, da ne sega po dobrinah, dotikih, raje čaka in zahteva, da ga drugi opazijo in rešijo.

Včasih beži nekam, kjer potem sanja, da je svobodno.

Drugim ne pusti blizu, saj se v srečanju ne znajde.

Pogosto zavida, prepričan, da nima dovolj za preživetje.

Boji se in trepeta pred vsem, kar je novo.

Morda skuša ukrasti kaj lepega, da bo njegovo in da bo koga s tem priklicalo.

Tako telo potrebuje, da ga še in še vabimo v življenje. Da se počasi izkoplje, postavi pod luč in pod poglede in dotike, ki ga pospremijo v svet.

Počasi dojame, da je lahko komu prijetno. Počasi spusti koga blizu.

Najprej leze po štirih, potem polagoma shodi. In nekoč bo to telo tekalo, pa čeprav počasneje kot drugi.

Naše vkopano telo čaka, da ga gremo iskat, čaka na objem in varnost, na potrpežljivo roko, na podporo.

Čaka, da opazimo, kako ne zmore, ne zna, kako želi.

Čaka, da se mu posvetimo brez zahtev, s trdoživo in zvesto ljubeznijo.

To ni telo, ki ga vidite v trdih mišicah, v sijajnih pozah, v uspešnem pohodu.

To je skrito telo, v katerem živi naša nedoživeta duša.

Vabljeni na Čuteči ples, vabljeni na Vero vase: na delavnice ... na Mljet ... v Bohinj ...

Vabljeni v srečanja duše in telesa.


Oznake: osebna rast telo

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...