Pojdi na glavno vsebino

Veselo na delo?

Občutek, da se je treba po dopustu vrniti v službo oziroma spet vpreči, poznamo vsi. Toda mislim, da ga lahko bolje raziščemo in se osvobodimo marsičesa, kar je v njem stresnega. Izmučenost ni obvezna usoda.

Bolj je bil dopust prijeten, živ, mehak in osrečujoč, bolj smo se počutili svobodne in brez dolžnosti, bolj pade v oči razlika med prostim časom in delom. Krasen dopust se dogaja nujno v razkošnih hotelih na tujem, tudi domači vrt je lahko vir globokega doživljanja lepote in ugodja, če ga znamo zaživeti. Zapustiti občutenje, ki ga je v nas prebudil dopust, ni preprosto, ker razlika med občutenjem sebe med dopustom in po njem prikliče otroštvo. Občutenje tega, kar smo si želeli in sanjali, in med tem, kar smo prejemali in doživljali, je lahko zelo ostra in boleča. Zato lahko obvezna vrnitev k delu prikliče zelo močna in tudi davno pozabljena čustva, ki jih raje prezremo. Stisni zobe in delaj! Zato stisnemo zobe in si ukažemo: naprej! Mnogo navdušenih (in dolgoročno prenapornih) začetnih načrtov na začetku šolskega leta je na primer povezanih z željo, da bi ne čutili skrite, boleče tesnobe. Želja, da bi navdušujoče predstave preglasile občutek, da nam je težko, da smo že utrujeni in pravzaprav tudi žalostni, prevlada. Ne dopušča nam, da bi se pristno občutili in s tem tudi načrtovali delo v skladu s svojimi realnimi potrebami in mejami. Zakaj žalujemo? Lep dopust nas poveže z ugodjem telesa, ki doživlja stik z vitalnimi elementi (voda, zemlja, sonce, zrak, zelenje, vonji ...). Koža zaživi brez oblačil in nas poveže s prelivajočo, bogato čutnostjo, ki je blizu otroški. Tudi občutek časa se spremeni, odpre se prostor za sanjarjenje, za domišljijo in (spet otroško) neodgovornost, ker odpadejo delovni ritmi in obveznosti. Kot bi se spet lahko igrali, gibali v vodi kot v materinem naročju, izgubljali čas in se podili po travi dolgo v toplo noč ... bo že kdo skuhal večerjo za nas in za vse poskrbel! Kdor je imel otroštvo, v katerem je vse to manjkalo, v svoji globini še bolj čuti, da mu je delo težko. Teža pomanjkanja se poveča, ko je treba spet v službo in ko je mimo dopust z (nezavednim) upanjem, da nas bo življenje enkrat vzelo v naročje in nas zazibalo v mehko, brezčasno toplo razkošje. Neutrudni kot otroci Če se tega zavedamo, nam bo lažje. Dojeli bomo, da je potreba po telesnem uživanju del naše otroške narave in da ne moremo ostati zdravi, če jo zanemarimo. Dveletni otroci so bolj delavni kot mi, pa nimajo nobenega občutka dolžnosti; poganja jih vitalno telo, ki hoče čutiti, uživati, raziskovati in se razviti. Kdor se žene na delo, bo utrujen že prvi dan in bo moral ustvarjati veliko notranjo napetost, da bo sploh lahko zagnal svojo voljo. Kdor gre na delo v otroškem telesu, ki išče na vsakem koraku predah, stik z vsem živim, veselje, ima več možnosti. Naše telo čuti, če doživlja našo pozornost in če lahko govori o vsem, kar se mu dogaja. Pustimo se usmerjati! Z ljubečim odnosom bomo tudi sposobni iskati in najti trenutek, prostor in navdih za manj garaško in bolj zračno delo. Obiskale nas bodo zamisli, ki se utrnejo samo v svobodni duši, in znajo premagati ovire brez muke. Obvarujmo svoj otroški pogled na vsakdanje delo, zavarujmo ljubeče občutenje sebe, dajmo telesu tisto, kar ga oživlja. Samo tako bomo lahko delovali kot vzdržljivi, odgovorni in neutrudni odrasli.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Oznake: osebni razvoj


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...