Pojdi na glavno vsebino

Veselje nad seboj se rodi v srečanju

Veselje nad seboj se rodi v srečanju

Želim si veselja nad seboj, ne dosežkov.

Vzgojeni smo tako: človek naj s svojimi deli dokazuje, da je vreden spoštovanja. Da bo kaj pokazati pred svojo vestjo in svetom. Če nimaš kaj pokazati, če ne dosežeš nič, je tvoje življenje beden nesmisel. Živel si zaman. Zato DELAJ. Čim več, čim hitreje, čim bolj vidno, naberi si dovolj odobravanja in priznanj, da boš lahko imel občutek, da si kaj dosegel, ko boš gledal nazaj, se postaral in odšel. To je bilo sporočilo, ki ga je naša tradicija prenašala iz roda v rod in nismo se spraševali, ali je to v skladu s svetostjo človekovega življenja, pravično družbo, blagostanjem otrok ...

A življenje v človeku cveti in plodno seje blagor na skupnost le, če je vsakdo zvest svoji naravi in polno vključen v skupnost glede na svoje potrebe. Oboje pa je neločljivo povezano. Zase dobro vem, ker sem to izkusila: svojo naravo lahko odkrivam le, če sem ljubeče povezana s sorodnimi dušami. Te pa moram poiskati, ostajati v z njimi v stiku, odnose negovati in hraniti, se učiti izmenjave, dajanja in prejemanja. Moja pristna potreba po globini se izrazi le ob drugih, ki jo tudi izražajo svojo. Globina pa je skrita v naši enkratni naravi.

Življenje postaja polnost bivanja šele, ko začnemo čutiti, katere so naše globlje potrebe, kaj želimo izraziti in dobiti od drugih. Vsega tega družinski krog ne more nuditi in to je eden od razlogov, da smo ljudje tudi organsko (po strukturi svojim možganov) socialna bitja, ki živijo od mnogih različnih odnosov.

Riba lahko živi svojo naravo le v vodi in jelen le v dovolj velikem gozdu. Vsak od nas naj bi dojel, kam se mora občasno podati in vračati, da se njegova narava razmahne, srce zaigra in duša vzplava brez strahu iz svoje zastrte globine.

Prostor našega razvoja ni množica in tudi ne osamljeno iskanje, ampak pristno srečanje.

Tam se šele dogaja tisto, kar nas naredi enkratne in ustvarjalno močnejše od vsega, kar nas lahko kdaj rani. Nase, na moč svoje narave lahko računam le, če sem v stiku s svojimi globinskimi potrebami.

Članek sem napisala ob misli na vse, kar sem v teh letih doživela in videla na delavnicah Vere vase. Zadnje čase veliko razmišljam o tem, kaj tam zares doživljam in kaj se dogaja drugim. Dolgo nisem razumela, zakaj Josipa tako vztraja na vlogi skupine in stika, bila sem prepričan individualist in sem verjela le v moč razumevanja. Zdaj vidim, da se življenje zares začne šele, ko prisluhnem. Takrat včasih zaslišim svoj glas in kako odmevam v drugih in drugi v meni. Odprem se za stik in se odpovem zaprtosti in nezaupanju in pogosto to naredi tudi moj bližnji.

Obzorje je vedno širše in občutenje globlje in bogatejše. Vsak dan malo.

Veselje nad seboj je rojeno.


Oznake: osebna rast pristnost srečanje vera vase

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...